Žena in varnostnik

V odraslem družinskem krogu smo sedeli na terasi v senci lokalne gostilne v Brestanici pri Krškem. Štirje za mizo smo bili namenjeni v Zagreb na rock koncert. Kot se za klene Slovence in za poslovenjene klene Bosance spodobi, smo na mizo vrgli vsak svojo vstopnico in primerjali, kdo je dobil boljše sedeže. Od nakupa vstopnic je minilo pol leta, zato se nikomur ni več sanjalo, kaj smo takrat kupili.

Hudič, ki bo imel kasneje mlade, je hotel, da sva midva z lepotico imela VIP karte. Oba sva se malce zmedeno spogledala in se poskusila spomniti, kdo je kupoval karte. Izpisek na bančni kartici je razkril, da sem to bil jaz. Ne spomnim se niti enega razloga, zakaj bi kupil sedeže v VIP loži razen, če je bilo kart malo in sem izbral najboljše od tistega, kar je ostalo. Drug par, s katerim sva šla na koncert, je imel sedeže dve vrsti nižje in malo bolj levo. Ker na karti ni pisalo VIP, sta za vstopnice odštela več kot pol manj od naju z najdražjo. Prijazno in obzirno sta se ponorčevala iz najine nespametnosti, midva z ženo sva to v istem duhu sprejela.

Od gostilne, kjer smo jedli kot kralji, do Zagrebške Arene, kjer se bo odvil koncert, smo prispeli, kot bi mignil. Imeli smo uro in pol časa do pričetka koncerta, zato nas ni preveč skrbelo za parking. Pa ne razumem čisto najbolj te logike. Ko gremo na koncert na Dunaj, pridemo na lokacijo koncerta nekaj ur prej in vedno nas skrbi, kje bomo parkirali. Zagreb je pa skoraj naš, kot Maribor ali Ljubljana. Samo eno uro vožnje od nas. Kot do Stožic med tednom ob 16. uri. In naši, torej Zagrebčani, ziher imajo kak parking za nas, sosede.

Žal Zagrebčani niso bili istega mnenja. V kaotičnem prometnem zamašku smo se petnajst minut vrteli po garažni hiši bližnjega nakupovalnega centra, kjer je vladal boj za vsak kvadratni meter prostora, tudi za ceno zvite pločevine. Dobro uro pred koncertom sem imel Zagreb čez glavo. Če mi nočejo zrihtat brezplačnega parkinga, sem tuhtal na glas, se bom spravil direkt na lokacijo, do stavbe, kjer je dvorana za koncert in pač tam plačal parkirnino, za katero sem bil prepričan, da ne bo preveč zasoljena. Na koncu koncev smo vsi naši.

Od nakupovalnega centra, kjer smo neuspešno iskali parking, pa do dvorane s koncertom je dvesto metrov. Torej nadaljnih dvajset minut. Kača pleha se je vila v isto smer, kot smo bili namenjeni sami. A smo se premikali, kar je bil dober znak, da parkirišče pod dvorano funkcionira. Petdeset metrov do vhoda v garažno hišo pod dvorano smo pred vhodom opazili varnostnike v odsevnih jopičih … kako pošiljajo avtomobile naprej in ne dovolijo parkiranja v dvoranski garaži. Tema mi je stopila na oči. Pa mi bomo zamudili koncert, majke mi!

Svoji managerki, enkrat se je oklicala za mojo managerko, pa nisem vedel, da je s tem mislila samo in edino na odstotke od moje plače, torej svoji managerki sem v roke potisnil najini karti.
“Poslušaj, naredi najbolj kjut obraz, kar ga znaš, pokaži mu vstopnici, nič ne tarnaj, samo vprašaj ga, kje lahko parkiramo mi, ki nam na vstopnici piše VIP.”
Moram pojasniti, da nikoli nisem imel VIP karte in da si nisem predstavljal, kaj to sploh pomeni. Vedel sem, da je rock koncert in vedel sem, da je običajno, če ti nekdo zadaj bruha za vrat. VIP verjetno pomeni, da mi ob tem ponudi robec in se mi opraviči.

Kakorkoli, ženka je našobila svoje ustnice, odprla šipo na svoji strani, pomolila varnostniku karte in čivknila:
“Pomozite nam, mi neznamo, gdje bi parkirali!”
Medtem ko smo se vsi v avtu prijeli za glavo, kak uvodni stavek je srnica izrekla, je varnostnik pogledal karte, vzkliknil: “Pa vi ste VIP”, nam pokazal na vhod v garažno hišo in se nasmehnil: “Samo vozite unutra, parking je za vas rezerviran.”

Nekaj minut kasneje, ko smo se ohladili od dejstva, da smo butli do vesolja in nazaj, smo se odpravili v smeri, kjer je pisalo VIP. No, midva z bejbo sva se odpravila tja. Njen brat in njegova žena (jap, to je drugi par, s katerim sva bila), sta morala najti drugo pot. Pred dvigalom naju je z mojo čudovito našobljenko pričakal varnostnik in nas z dvigalom odpeljal do drugega nadstropja. Objel sem svojo drago in jo prosil, če se lahko neha šobit. Sva že not, dosegla je svoje. Hvala. Ob izstopu iz dvigala naju je pričakala nasmejana gospa v črni majici s priponko, na kateri je pisalo Security Bilič Erič. Gospa nama je preverila vstopnice in naju usmerila proti najini loži.

Moji ženi se je snelo od lepega. Dobila sva parking, šla bova v svojo ložo, ko sva prišla do lože, naju je pričakala natakarica in moja žena je dobila nasmeh do ušes. Vse se ji je zdelo noro. Rock koncert, kjer se ne drenjaš, ampak si pogoščen, kot se spodobi.

Končno sva stopila pred vrata najine lože. Tam je stal visok, vitek moški srednjh let, v črnem suknjiču, črni majici in s priponko Security Bilič Erič. Moja žena je namesto v ložo stopila direkt k njemu, se mu nasmehnila najširše, kar se je znala, oči so ji zasijale, roke je razširila, kot bi ga želela objeti in rekla:
“O, dobar dan!”
Gospod varnostnik je prijazno odzdravil. A moja žena še ni nehala. Ne samo, da ni nehala. Izrekla je tole:
“Znate, malo prije sam upoznala vašu ženu.”

Varnostniku so se izbuljile oči in odprla so se mu usta. Jaz sem stal za svojo mačko in nehal dihati. Kaj za hudiča!?

“Moju ženu?”
“Da, vašu ženu, tamo kod dizala, pogledala nam je karte, ima bedge i isto prezime kao vi.”

Varnostnik je za trenutek še bolj odprl oči, potem se mu je pa cel obraz razlegel v nasmeh. Jaz … jaz sem sedel na tleh pri vratih v ložo in jokal od smeha.

“Znate,” je prijazno odvrnil varnostnik in poskušal mojo ženo rešiti iz tega položaja, “djelimično imate pravo, firma Bilič Erič je uistinu familijarna firma, pa se zato svi osječamo kao deo familije.”

Nekje vmes med tem dogajanjem je moji detektivki s sokoljim očesom vžgalo, kaj je ravnokar izvedla. Padla je v tak smeh, da so ji solze tekle po licu in se smejala še cel koncert. Nekaj je pa res. Moja žena in varnostnik sta se po koncertu poslovila kot stara znanca. To pa tudi nekaj šteje.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Hofer in Lidl. Vse je igra.

Nedavno sem nekje na družbenih omrežjih naletel na žolčno pritoževanje kupcev čez hitrost blagajničark v trgovinah Hofer in Lidl. Da jih spravljajo v stres, da nimajo časa zložiti izdelkov v nakupovalno vrečo, da jih ne brigajo njihove norme, da namerno zlagajo stvari v vrečo bolj počasi in še počasneje iščejo kreditno kartico, da bi ja…

Preberi več

Slab spomin za dober zakon

Približevala se nama je z nasmehom. Najprej je objela mojo najdražjo, ki je tisti dan kot voditeljica dogodka sijala v novi črni obleki, nato se je obrnila k meni. “Kamenko,” sem prijazno zinil, se nasmehnil in ji ponudil roko. Neprepričljivo mi je stisnila roko, potihem in dosti začudeno izustila svoje ime, ki ga nisem razumel,…

Preberi več

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več