Zaposlovanje

Aktualna je tema, kako ne bi bila, šolskega leta je konec, dva meseca počitnic je za novopečene diplomirance, ki vmes izvajajo intenzivno razmišljanje, ali se bolj splača iskati delo ali vpisati magisterij / doktorat.
Obenem diplomiranci iz vseh strani, verjamem, da najbolj od staršev, dobivajo krošeje in aperkate v formi nasvetov, očitanj, ‘Ko sem jaz bil mlad, sem šel peš v sosednjo vas…’, mediji so in bodo polni člankov ’10 korakov do idealne zaposlitve’ in ‘Mladi so v krizi’, Zavod za zaposlovanje deli nasvete in organizira delavnice v slogu ‘Kako pisati CV, kako ne odnehati’, Ministrstvo upa, da bo 10 milijonov, ki so jih dobili za vzpodbujanje zaposlitev, vsaj malo pomagalo in apelira na delodajalce, da naj odprejo svoje kapitalistično srce in se usmilijo mladih, študenti so polni informacij, da nikoli ni bilo tako hudo, kot je zdaj in da lahko uspeš samo, če imaš veze in da včasih je bilo več zdravih firm in vse je bilo lažje…

Direktorji
Če odmislimo tiste, ki nam kradejo misli in dobro voljo, se nas večina ni rodila kot lastnik oz. direktor. Večina nas ni imela vez in poznanstev. Večina nas, ki smo majhni (kot sem sam) ali veliki direktorji, smo odgarali hudiča in pol, da smo prišli do sem. In začetki niso bili nič drugačni, kot so danes.

Zavrnjenec 1997 – 1999





Nič
Začel sem iz nič, kot večina mojih kolegov, prijateljev, sošolcev, se iz MB preselil v LJ in redno kupoval sobotno Delo, ker tam je bilo največ oglasov. Pa nisem bil freshman. Imel sem že privat firmo, delal na radiu, crnčil preko ŠS, enkrat celo z enim Afričanom, ki je na basanje premoga prišel v beli obleki, pa jabolko mu je bilo najokusnejši sadež na svetu, torej sem imel nekajletni track record za sabo. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal takrat, so bili polni nasvetov, kako naj lepo napišem CV, kaj naj vse vsebuje, naj redno hodim na Zavod, pa oddelal sem en kup delavnic, ki so mi jih nudili…





CV
Udinjal sem se vsem, ki so imeli minuto časa zame. Glumil sem, da imam že neko ponudbo in upal, da bo palilo pri kom, v CV sem napisal VSE, česar sem se spomnil, 5 strani jih je imel, u nulo oblikovan, vsi naslovi z velikimi, prvič v življenju sem kupil PAKET kuvert, spenjač in po moje celo serijo znamk, da sem lahko poslal vse prošnje, ki sem jih napisal. Ene na razpise, ene na slepo…





Razgovor
Neverjetno sem se razveselil prvega razgovora, po katerem sem odkril, da je kadrovniku v tistem podjetju malo dolgčas in da povabi k sebi vsakogar, ki mu piše.





Spisek
Imel sem tako dodelan spisek podjetij v SLO, da bi mi ga zavidala večina prodajnikov in ravno zaradi tako dolgega spiska nisem hitro obupal, ker se mi je zdelo, da če pa prvih 200 firm sploh ni odgovorilo oziroma so odgovorili negativno, da mi še zmerom ostane 800 firm, ki so sicer malo manjše, pa niso vsi slišali zanj, a za mene bi bile dobre, če bi katera dahnila Da.





Prvi
In mi je s slepo poslanimi prošnjami uspelo priti na štiri razgovore. Dva sta bila resna, eden od teh dveh ni vedel točno, kaj bi z mano, sem mu pa bil všeč, drugi je očitno vedel, kaj bi z mano, samo jaz nisem vedel, na kaj točno sem se prijavil.





Drugi
In sem skočil v posel, o katerem nisem imel pojma, padal v stres in delal dneve in noči, da sem se unesel, pa je firma šla počasi dol in mi ni preostalo druga, kot da potegnem iz arhiva spisek tisočih firm, naredim osvežitev in začnem znova. Dobesedno znova. Nekaj mesecev kasneje so ustvarili delovno mesto zame, da so me lahko vzeli.




Tretji
Pa sem bil naivac, sem mislil, da sem v svojih zrelih 20ih primil boga za jajca, pospravil spisek firm nekam globoko med stari papir in se lotil dela. Entuziastično, poln energije, prepričan, da lahko spremenim svet. Šest mesecev kasneje sem bil skregan z glavnim direktorjem, ker sem mu popravljal pogodbe, s katerimi je sral po trgu. In spisek tisočih podjetij je ponovno zagledal luč sveta.





Četrti
Od vseh teh prošenj se je zgodilo to, da so me pa nekje RES potegnili iz arhiva in me poklicali. Imel se srečo oziroma eno od tisoč prošenj na pravem mestu in očitno v redu napisano.






Vendar
In ko gledam nazaj ter se čudim, kako sem šel čez več sto pisnih zavrnitev in 10x več sto neodgovorjenih zavrnitev brez hujših posledic, ugotavljam, da sem v preteklosti delal napako pri treh stvareh, ki bi jih seveda danes, če bi se spet znašel v isti situaciji, najprej spremenil.

1. Na pamet mi ni padlo, da bi lahko ob tem, ko pošiljam prošnje, šel nekam delati zastonj, da bi videl, kako je v resnici. Se mi je zdelo, da nimam časa, ker sem bil preveč zaposlen z iskanjem dela. Seveda v tem iskalnem času nisem nič zaslužil, torej bi bil po zaslužku na istem, ampak nisem.

2. Nikoli nisem kar dvignil telefona in poklical. Pa vem, zakaj ne, ker je zavrnitev po pošti bolela manj, kot zavrnitev po telefonu. In kaj naj rečem? Ime in priimek in da bi rad nekaj delal in ko mi bodo na drugi strani rekli, da nimajo, kaj naj potem rečem?

3. Nikoli ne bi na glas govoril, da so moji starši imeli več možnosti za zaposlitev, kot sem jih imel jaz. Ker jih niso. In ker tudi danes mi, starši najstnikov, nismo imeli več priložnosti in možnosti za zaposlitev, kot jih imajo današnji študenti. Seveda s to razliko, da se definicija ‘zaposlitev’ s časom spreminja. Moji starši so imeli praktično zagotovljeno doživljenjsko zaposlitev, s tem, da je moj oče moral zapustiti svojo rodno državo, da je prišel do nje, jaz sem v podobnih okvirjih moral garati, da sem prišel do neke zaposlitve in nihče mi ni zagotovil, da jo bom naslednje leto obdržal, sem pa imel dosti večji nabor firm, med katerimi sem se odločal, katera me bo hitreje in kreativneje zavrnila. Danes je pa platforma tako učinkovita, da si lahko zaposlitev kreiraš sam. Kadarkoli. Kjerkoli. Ne rabiš trgovine iz opeke, ne rabiš POS terminala, ne rabiš hoditi od vrat do vrat.

Je pa nekaj, kar se s časom ni spremenilo. Če želiš karkoli, moraš dati celega sebe v to. Brezkompromisno, strastno in odločno. Mislim, no, moj oče je ZAPUSTIL svojo DRUŽINO in državo, da je prišel do dela. Če dobro pomislim, nikoli nisem imel pravice nergati. Nikoli. Ne glede na vse zavrnitve.

Zapis je objavljen v moji knjigi z naslovom ‘Mene ne bo noben jebo’, izdane pri založbi Mladinska knjiga.


Prikaži komentarje

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja



Zadnje objave

Še ženske so utihnile

Dolgo se nisva videla. Mislim, da je minilo skoraj eno leto. A sva končno prišla spet skupaj. Andrej je prijatelj in človek, katerega pogled ti seže do kosti. No, z drugimi besedami, dela v UKC na rentgenu. Na kosilo na teraso bistroja v center Ljubljane naju je povabila Alenka, moja najdražja, moja lepa ženka, ki…

Preberi več

Drama na veceju

Pri mojih starših sva se najavila teden prej. Mami je to veliko pomenilo. Načrtovanje kosila za sina, ki je nehal jesti ogromne količine krompirja in pohanih pišk, ni bila mala stvar. Še sirov burek je visel na nitki. Zato je mama želela vedeti teden dni prej, če pridem. Da si ne bi razbijala glave po…

Preberi več

Po ukazu k zdravniku

Petek zjutraj. Počasi sem se splazil iz postelje in se premaknil iz spalnice v dnevno. Stopil sem do žene in pokazal na svoje grlo. “Nekaj me praska,” sem šepnil. Moja najdražja, ki je teden dni nazaj fasala gnojno angino in obvlada zdravstvo, je v izjavi videla priložnost, da me reši. “Pridi sem, uleži se na…

Preberi več