Zakaj nikoli več ne bom uporabljal lučke na telefonu

Velikokrat si pri pisanju zgodb privoščim kanček pisateljske svobode, ki v nekaterih odtenkih odstopa od resničnih dogodkov. Svoje utrujeno vzpenjanje po stopnicah rad opišem kot “podvig neukrotljivega leva, ki odvihra v tretje nadstropje”. Ali ko žena stopi v spalnico in sede na posteljo. V mojem svetu se to bere kot “srnica, ki je elegantno smuknila pod odejo…” In četudi še zmerom sedi na postelji, se ne pustim motiti: “se je stisnila k meni in svoje ustnice nežno pritisnila na moj vrat.”

Dogodek, ki se nama je zgodil prejšnjo nedeljo, ne potrebuje moje začinjenosti. Vse je res in točno tako, kot se je zgodilo. Do zadnje črke.

Pozno zvečer sva z mojo najdražjo, v ljubljanskem stanovanju, drug ob drugem stisnjena na kavču pred televizijo, počasi zapirala zadnje poglavje napornega vikenda. Ne spomnim se, kaj je bilo na tv programu, vem pa, da mi je bilo dolgčas, zato sem se pričel ozirati naokrog po dnevni sobi in ugotavljal, ali je že čas, da stenam podarim novo barvo. V roke sem vzel računalnik in v arhivu brskal za stroškovnikom pleskarja, ki nam je dve leti nazaj osvežil kopalnico.

Moja kraljica se je očitno prav tako dolgočasila. V nekem trenutku se mi je iztrgala iz objema.
“Grem v spalnico, utrujena sem. Pridi z mano, se bova še malo pogovarjala.”
Stopila je do stikala, na katero so priključene še vse novoletne lučke, ki se vijejo po stenah in bodo verjetno tam ostale še nekaj časa. V trenutku, ko je izklopila stikalo, je v dnevni sobi nastala popolna tema, edino ekran mojega računalnika je še svetil. Lepotica se je počasi umaknila v spalnico.

Zaprl sem računalnik in ga odložil na kavč. Ob sebi sem zatipal svoj telefon in si prižgal lučko na telefonu. 450 evrov je stalo pleskanje kopalnice. Kar veliko, a verjetno zato, ker sem želel temno zeleno prekriti s svetlo rumeno. Razmišljal sem, koliko bi me stala dnevna soba, glede na to, da so trenutno na steni nežnejše barve.

Vstal sem s kavča. S telefonom sem počasi svetil po stenah in preverjal “nivo umazanosti”, oziroma, odkar sem foter, bi temu rekel “odtise življenja”, glede na to, da je večina madežev bila posledica igre malih frčafel. Lučka se mi je ustavila na oknih in zavesah ob njih. Če bomo želeli dobro pobeliti, bomo morali sneti zavese. Meni se to res ni dalo. Preveril sem vsako okno posebej, če bi jih lahko kje zataknil. Nisem našel neke pametne rešitve. Gospe in gospodje iz Velane, ki so se zelo potrudili, da so ugodili najinim željam, bi bili jezni, če bi njihov izdelek uničil zaradi nekega banalnega pleskanja.

Počasi sem odložil očala na kuhinjski pult. Z lučko sem si svetil pot do vhodnih vrat, preveril, če so zaklenjena. Še enkrat sem se sprehodil do oken in preveril, če so vsa zaprta. Bil sem zadovoljen. Stopil sem mimo kavča in preko igrač, ki so ležale na tleh. Še dobro, da sem hodil počasi in si svetil pod noge. Prispel sem do vrat spalnice. Ugasnil sem lučko in smuknil pod odejo (jap, pisateljska svoboda. V resnici sem se vsedel na posteljo in utrujen padel vznak).

Z Alenko sva ležala drug ob drugem in se skoraj že šepetaje pogovarjala. Ura je kazala okrog 23h.
Dan, vikend, teden sva počasi peljala h koncu, ko je pri vratih na dolgo pozvonilo in nekdo je močno potrkal nanj.

Z najdražjo sva se spogledala.
“A je soseda?” je vprašala žena. “Pa ja ne, da se je spet ven zaklenila?”
Imamo namreč sosedo, ki se je že dvakrat v zadnjih nekaj mesecih zaklenila ven iz svojega stanovanja in so jo morali reševati gasilci.
“Pojma nimam,” sem rekel, “ampak saj ne more biti nihče drug,” sem še dodal, prepričan, da so dvoja stopniščna vrata kot običajno zaklenjena in da razen sosedov, ki imajo ključ, nihče ne more do naju.

V dnevni sobi sem prižgal luč in stopil do vhodnih vrat. Pogledal sem skozi kukalo in osupnil.

Pred našim stanovanjem so stali štirje policisti, trije moški in ena ženska, s prižganimi baterijskimi lučmi. Odprl sem vrata.

“Dober večer,” sem bil prijazen, pripravljen pomagati, čeprav, roko na srce, nisem ničesar sumljivega slišal in tudi zadnji prepir v bloku, za katerega vem, je star nekaj mesecev in edini, za katerega sploh vem. Pozabil sem na to, da sem pred policisti stal v pižami – pižama majici s kratkimi rokavi in kratkimi pižama hlačami. Mislim, res kratkimi hlačami.

“Dober večer,” je resno odzdravil eden od policistov in nadaljeval, “je pri vas vse v redu?”

Bil sem presenečen in zaskrbljen. Ja, pri nas je bilo vse v redu. In ker je bilo pri nas vse v redu, očitno nekje drugje ni, glede na to, da je policija v hiši. Bi lahko izvedel, kaj se dogaja?

“Dobili smo anonimno prijavo in preverjamo, če je pri vas vse v redu,” je rekel isti policist in mimo mene gledal v stanovanje.
Moja najdražja je, seveda oblečena v pižamo, prišla iz spalnice in stopila k meni.
“Kakšno anonimno prijavo ste dobili?”
“Anonimno prijavo,” se je tokrat oglasil njegov kolega, “da se tu zgoraj v najvišjem nadstropju dogaja rop.”

Nič mi ni bilo jasno. Vedel sem samo, da so pozvonili pri napačnih vratih. Prijel sem vhodna vrata in jih na široko odprl.
“Stopite noter in si poglejte, če želite, vam skuham kavo,” se mi je zdelo, da jih moram počastiti, ker so prišli zaman.

Policistka se je rahlo nasmehnila. Njen kolega je odkimal in rekel: “Prijavili so, da so v enem stanovanju videli svetilko.”

Za trenutek mi je zastal dih.
Svetilka. Tema v stanovanju. Okna. Zavese. Pleskanje.
Idiot!

Požrl sem slino.

“To sem bil jaz,” mi je končno uspelo spraviti nekaj iz sebe. “Žena je ugasnila luči in sem si svetil z lučko na telefonu, da sem prišel do spalnice,” sem pokazal s prstom na vrata, ki so bila na drugem koncu hodnika. “Je kar nekaj za hodit do tja.” Pleskarski del sem zamolčal.
Policisti so prikimali. Eden od njih je rekel “Saj sem vam rekel.” Nekdo se je prikazal na spodnjih stopnicah. Še en policist, v civilu. Jebemtimater, Kesar, ti pa tvoje nočno raziskovanje!

Pogledal sem policistko, ki edina ni bila več tako zelo resna.
“A niso tako odkrili Watergatea, da je nekdo videl lučko?” sem se spomnil na Forest Gumpa in njegovo anonimno prijavo. Policistka se je nasmehnila. Ekipa v modrem se je poslovila.

Zaprl sem vrata.
Jebemti lučko na telefonu!
Moja žena, moja čudovita žena je stala tik ob meni. Srce ji je bilo kot noro.
Pogledala me je z zaskrbljenostjo na obrazu.
“Kesar, to je nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo!”
Želel sem jo pomiriti.
“Alenka, to je v resnici dobra novica, a veš. Imava sosede v bloku nasproti, ki pazijo na naju. To je dobra novica, srce.”
Mačkica moja je odkimavala in na glas ponavljala “to je nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo.”
Prijel sem jo za roko.
“Srce, imava budne sosede in najina vhodna vrata so nepremagljiva …” sem hitel miriti situacijo.
“Ma briga me za vrata in sosede. Kesar, a ne štekaš?”

Ne, nisem štekal.

“Štirje policisti so me videli v tej stari, razvlečeni pižami! Jutri greva v trgovino po novo.”

Bil sem pomirjen. Moja žena ima dober smisel za humor.

Naslednji dan sva šla v trgovino. Po novi pižami zanjo in zame. Za vsak slučaj, če modri še kdaj pridejo na obisk.

P.S.
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil policistom, da so tako hitro prispeli na “kraj zločina”.
Prav tako bi se rad zahvalil policistom, ker sem dobil novo pižamo.
In hvala sosedu v bloku nasproti. Še večkrat poglejte k nam. Vam je všeč najina nova pižama? 🙂

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Hofer in Lidl. Vse je igra.

Nedavno sem nekje na družbenih omrežjih naletel na žolčno pritoževanje kupcev čez hitrost blagajničark v trgovinah Hofer in Lidl. Da jih spravljajo v stres, da nimajo časa zložiti izdelkov v nakupovalno vrečo, da jih ne brigajo njihove norme, da namerno zlagajo stvari v vrečo bolj počasi in še počasneje iščejo kreditno kartico, da bi ja…

Preberi več

Slab spomin za dober zakon

Približevala se nama je z nasmehom. Najprej je objela mojo najdražjo, ki je tisti dan kot voditeljica dogodka sijala v novi črni obleki, nato se je obrnila k meni. “Kamenko,” sem prijazno zinil, se nasmehnil in ji ponudil roko. Neprepričljivo mi je stisnila roko, potihem in dosti začudeno izustila svoje ime, ki ga nisem razumel,…

Preberi več

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več