Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon.
“Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.”

Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni name in me obišče. Četudi je sredi tedna, sredi delovnega dne, sredi projekta, ki ga ravnokar delam in ga moram do konca delovnega dne dokončati.

Pograbil sem svojo plastenko z vodo, stopil ven in se usedel za mizo v kafiču, ki se dobesedno drži naših pisarn. Ta lokacija nam pride prav, ko nam v firmi crkne kofe mašina. Četudi je kava v kafiču desetkrat dražja od pisarniške.

Prijatelj je zgledal utrujen, predvsem pa zaskrbljen. V trenutku sem se nalezel njegove zaskrbljenosti.
“Si zdrav?” sem ga vprašal.
Zamahnil je z roko.
“Ma ja, itak.”
“Otroci, žena?”
“Ja, valda.”
“Posel gre?” sem še kar iskal razlog njegove zaskrbljenosti.
“Ma gre, kaj pa naj.”

Za trenutek sem utihnil. Bo že povedal, kaj ga tare. Domnevam, da je zato prišel k meni. In res, ni trajalo dolgo, ko se je odprl.

“Težave imam s prijatelji,” je izdavil.
Ok, tega nisem pričakoval. Ne samo, da se z njim o tem še nikoli nisva pogovarjala, ta debata je postala osebna. Jaz sem namreč del njegove prijateljske scene.

“Veš, z mojo veliko hodiva naokrog,” je nadaljeval in z “mojo” nakazoval na njegovo ženo, s katero sta poročena že lep čas.
“In povsod naletiva na koga ali kak par, ki nama je všeč in se dobro razumemo in si obljubimo, da se bomo obiskali.”

Še kar sem bil tiho. Tudi nama z mojo sta obljubila, da se vidimo kmalu, pa sta od tega minili že dve pomladi.

“In nikomur ne morem reči ne,” je potožil in si prižgal cigareto. “Toliko prijateljev imava, da jih ne moreva vseh spraviti v najin urnik.”

Počutil sem se malo mešano. Po eni strani mi ni bilo všeč, da na prijatelje gleda projektno, po drugi si je pa ravnokar vzel čas zame. Kaj lepšega kot to, da prijatelj nima časa za nič, ima ga pa zame.

“Razumem,” sem mu prikimal in nagnil plastenko vode.

“Veš,” je nadaljeval, kar malo odsotno, “sva se z ženo en večer odločila, da narediva seznam vseh prijateljev in jih razvrstiva glede na to, koliko rada bi se dobila z njimi.”

V trebuhu me je stisnilo. To je postalo zelo osebno. Seveda me ni skrbelo, kje na seznamu sva midva z mojo lepotico, a vseeno se nisem počutil dobro.

“Sva naredila tri skupine,” je brezkompromisno uletel v srčiko seznama, meni je pa takrat že anus zaprlo od sile. Če me ne bo omenil med top prijatelji, majke mi, da ga tudi sam ne bom uvrstil na svoj seznam!

“Pa sva najprej na seznam napisala tiste, ki smo si res blizu,” se je lotil razlage kriterijev, po katerih sta kupčkala imena, “pa morajo biti par, ker je vsem lažje, ker se lahko pogovarjamo dva na dva, pa ne smejo imeti psov, ki jih povsod vlačijo s sabo, ker ne maram psov v hiši.”
Prikimaval sem samo zato, da me ne vpraša za mnenje.
“Pa morajo imeti otroke, ker jih tudi midva imava, pa da se lahko o čem pogovarjamo, vseeno pa morajo imeti varstvo za otroke, ker želiva na obisku njiju, ne pa tudi njunih otrok.”
Ta del sem razumel. Kimal sem močneje in razmišljal, zakaj se teh seznamov sam nisem spomnil.
“Pa ne smejo pričakovati, da bomo za njih kuhali kosilo in morajo imeti občutek za čas, da mi ne visijo v hiši do pozne ure.”

Še kar sem prikimaval in cuzal svojo vodo, da se mi ne bi videlo, kako nervozen sem postajal, četudi sva z ženo ustrezala vsem kriterijem za prvo skupino prijateljev.

“In že teh prijateljev je toliko, da jih v najinem prostem času ne moreva spraviti v enem letu čez,” je globoko zavzdihnil in si prižgal drugo cigareto. “Da ne omenjam dolžine seznama naključnih prijateljev in samo poslovnih prijateljev, o njih se sploh ne pogovarjava več.”

“Ja kaj bosta pa naredila?” sem ga vprašal in upal, da bo omenil elitni seznam prve skupine in da je danes dan, ko je začel seznam uresničevati in je najina kava prva na seznamu.

“Jah, kaj pa naj narediva,” si je naročil drugo kavo, “predlagal sem, da seznam razdeliva na tiste, ki smo prijatelji samo privat in tiste, ki smo tudi poslovno povezani.”

Nervozno sem se pričel presedati. Naročil sem si kavo, četudi je dražja od tiste naše, pet metrov stran.

“Pa ja ne boš prijatelje sodil po tem, če delate poslovno ali ne?”
“Ne bom, ampak pri teh prijateljih lahko izgubim prijatelja in posel, pri onih pa samo prijatelja.”

Ok, neka matematična logika je, priznam. Ampak samo ta. Matematična. A če je njemu prav, je tudi meni. Sicer pa, kaj bi se pritoževal, na kavi sva. Torej sem na njegovem seznamu.

“No, tako, da sva se z ženo včeraj odločila, da pričneva seznam tudi izvajati,” je nenadoma zaključil svoj govor, pospravil škatlico cigaret v žep plašča in zavzdihnil, “upam, da se vse dobro izteče”.

Vstala sva, plačala tri kave in si stisnila roko v pozdrav. Nisem več vzdržal.

“Torej je to najino srečanje začetek izvedbe tvojega seznama?” sem ga dregnil s cmokom v grlu.
Pogledal me je, kot bi ravnokar s strehe padel pred njega.
“Kakšno srečanje? Kakšna izvedba?” je osuplo vprašal nazaj.
“Najino srečanje, najina kava, zdaj,” sem poskusil ponovno, a tokrat z dodatkom grenkega nasmeha.
Na obrazu se mu je nenadoma videlo, da je dojel moje vprašanje. Zamahnil je z roko, si iz žepa plašča ponovno potegnil škatlico cigaret, prižgal eno in pihnil dim v zrak.
“Ne seri, stari,” je naveličano in zaskrbljeno izdavil, “en sestanek tu blizu mi je odpadel, pa sem imel pol ure časa.”

Stal sem pred njim, z zmečkano plastenko vode v roki. V mislih sem si sestavljal svoj seznam, ga vklesal v kamnito ploščo. In ga z njim tresnil po glavi.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Eno darilo še nikoli ni bilo dovolj

Čudovita ženka se je sredi dnevne sobe nenadoma obrnila k meni, se zmagovalno nasmehnila, dvignila roke visoko v zrak in zaklicala: “Imam idejo za darilo!” Prekrižal sem se, kot se ateist prekriža vsakič, ko ve, da jih bo fasal, in se poskusil umakniti in zakleniti v kopalnico. Ni mi uspelo. Kot blisk se je pojavila…

Preberi več

Seksi je končni cilj. Žena je edini član komisije.

Spomnim se najinih začetkov. Ljubezen mojega življenja me je gledala kot malega boga. Zmerom in povsod. “Kako seksi si, ko se sprehajaš.” “Kako seksi si, ko ješ.” “Kako seksi si, ko se smejiš.” “Kako seksi si, ko si pravi moški, ne pa tisti brez dlak po telesu.” Stisnila se je k mojemu obrazu, vdihnila in…

Preberi več

In potem se mož vrne s službenega potovanja

Na hišo je legel spokojni mir. Otroci so zaspali. Žena ni zaspala. Bila sta izpolnjena oba pogoja, da bi se med mano in mojo lepotico zgodila strastna ljubezen. Večer prej sva namreč oba zatajila na celi črti. Najdražja je zaspala, preden sem pozno ponoči prišel iz treninga odbojke. Mene pač ni bilo doma, da bi…

Preberi več