Tri prigode iz dopusta, ki jih je vredno omeniti

Gospa s kleščami

Bil je eden tistih čarobnih dni, ki se ti vtisnejo v srce. Alenka je v mobilni hiški pekla palačinke za otroke, medtem ko sem se sam z njimi pred hiško igral odbojko. Vsi smo bili lačni. Vedeli smo, da jih bo najspretnejša roka Solarisa napekla za tri avtobuse otrok, pa še za večerjo naj bi jih imeli. Palačinke, ne otroke iz busa.
Ravno sem tarzansko ujel eno visoko žogo, ko je bojevnica, s ponvijo v roki, pritekla iz hiške in zakričala:
“Kesar, palačinko sem vrgla v zrak in je plina zmanjkalo!”

Bil sem zmeden. Prvič, kaj imam jaz s tem, da je plina zmanjkalo, saj ji ga nisem jaz posnifal. Drugo, kaj naj zdaj? Prdnem v vžigalnik, da ji naredim ogenj? In tretje, a je vse v redu s palačinko, ki jo je vrgla v zrak?
“Nekdo nam je ukradel plinsko bombo, Kesar!”
Za trenutek sem pomislil, da se šali. Ni se šalila.
“Kako to misliš, nekdo je ukradel plinsko bombo?”
“Videla sem eno gospo s klešči, ko je hodila okrog hišk. Pojdi in jo najdi, njo in naš plin!”

Če je kaj iz ust moje lepotice zvenelo kot ukaz, je to tudi bil ukaz. Spustil sem žogo na tla, se opravičil štirim otrokom, da ne bom mogel nadaljevati igre, dokler ne ujamem nepridipravko s klešči in se obotavljajoče sprehodil okrog mobilne hiške. Mene je žena našla zajebavat … vsi pravi moški bi odmahnili z roko in nadaljevali, kjer bi jih žena prekinila, samo jaz sem sklonil glavo k prsim in spodvil rep pod noge. Kdo je še kdaj slišal, da bi komu ukradli plinsko bombo!

A kdor kliče hudiča, ga tudi najde. Takoj, ko sem stopil za hiško, sem zagledal odprta vrata od lope, v kateri naj bi bila naša plinska bomba. Stopil sem zraven in onemel. Moja najdražja, moja Aly Holmes, je imela prav. Iz lope je visel kabel za plin. In nekdo nam je spizdil plinsko bombo. Obraz mi je okamenel, oči so se mi zožile in telo, pripravljeno za boj, se je napelo.

Nakladam. Še zmerom zmeden sem se odpravil k sosedom, ki so sedeli na terasi. Nisem naredil dva koraka proti njim, ko je cela sosedova familija, z dojenčkom v vozičku vred, stegnila roko v isto smer. Obrnil sem glavo tja, kamor so kazali. Na eno od hišk je bila naslonjena gospa s kleščami, ob njenih nogah je ležala naša plinska bomba.

“Dobar dan, gospođa.”
“Dobar dan,” je presenečeno odgovorila.
“Ovo je naša plinska bomba,” sem pokazal na reč ob njenih nogah.
“Da, znam,” je mirno odgovorila.
“Zašto ste je onda uzeli?”
“Nisam je uzela, danas jih menjamo, jer če ponestati plina.”
Zmeda v moji glavi je bila popolna.
“Ali, mi smo bili tu vani i žena je baš bacila palačinku u vazduh,” sem skoraj že jecljal od razburjenja, “što niste rekli, da čete drpiti bombu, da ne baca palačinke bez veze?”
“Ma nema panike,” je zamahnila z roko, “to čemo sad sad zamijeniti, ne brinite.”
Obrnil sem se in se odpravil k otrokom. Vzel sem žogo v roke, pogledal vse štiri prestrašene face in rekel:
“Tisti, ki mu žoga dol pade, dobi eno palačinko manj.”
Dobil sem eno palačinko manj.

Crknila žarnica

En večer ob 21:30 je na terasi crknila žarnica. Ne kar ena žarnica, ampak edina žarnica, ki smo jo imeli na terasi. In v načrtu smo imeli vsaj še dve uri taroka na svežem zraku.
“Kesar,” je prijazno in z našobljenimi ustnicami zašepetala bela labodica, “zrihtaj prosim luč, danes čutim, da bo uspešna noč. Tudi zate, če se potrudiš.”
Nisem se obotavljal. Motivacije sem dobil več kot dovolj. Poklical sem upravnico. Pogovor je tekel nekako takole:
“Dobro večer, se izvinjavam, jer zovem kasno ali crknula žarulja i na onom, gdje se pali, ne radi više svijetlo,” se za ponoret nisem mogel spomniti, kako se stikalu reče po hrvaško.
“Šta se gdje pali i koje svijetlo ne radi?”
“Ma crknula žarulja i ono unutra, bijelo, stikač, ima naranđastu lučku, više ne svijeti.”
“Gospodine, vama je žarulja crkla?”
“Da.”
“I šta još vam je crklo?”
“Stikač sa lučkom.”
(tišina)
“Halo?”
“Da?”
“Možete doči i zamijeniti žarulju?”
“Nema problema, sutra prva stvar ujutro dolazim.”
“Mi trebamo sada žarulju, igramo tarok, još dva sata igramo tarok.”
“Pa da li vam smeta, da dođem ujutro?”
“Igramo tarok.”
“Ujutro?”
Bil sem tiho.
“Mi živimo u Šibeniku.” (op.a. 7 min vstran)
Še kar sem bil tiho. Svoje sem povedal, ne bom se ponavljal.
“Trebat če mi barem pola sata, da dođem do vas, pa …”
“OK!” sem jo prekinil. “Vidimo se za pola sata. Doviđenja.”

Dvajset minut kasneje je prišla z žarnico in jo zamenjala.
“Šta vam je to još crklo, nešto naranđasto?”
Pokazal sem na stikalo z oranžno lučko, ki je zdaj seveda spet delala.
“Ah, prekidač,” je zavzdihnila “a ja sam več mislila, da je odnelo cijelu elektriku u kučici, kako ste to objašnjavali.”
Bil sem tiho in se smehljal. Dol mi je viselo za vse. Mene je namreč čakala uspešna noč.

Zastonj do 11h

Prvi dan smo na plaži razpostrli brisače ob ležalnikih, ki jih je bilo treba plačati 50 kun na dan dva ležalnika plus senčnik. Smo se odločili, da ne bomo plačevali ležalnikov. Okrog 10h so bili ležalniki polni. Nihče ni prišel pobrati denarja. Ob 11h smo se odpravili s plaže.
Drugi dan smo prav tako razgrnili brisače ob ležalnikih, tokrat tako, da smo ležali v senci velikih plačljivih senčnikov. Ob 11h smo se odpravili s plaže, prav tako nismo videli nikogar, ki bi pobiral ležarnino.
Tretji dan smo okupiral par ležalnikov in senčnik. Ostale brisače smo razporedili naokrog. Nihče ni kasiral. Iz plaže smo se kot običajno odpravili ob 11h.
Četrti dan sem stopil do natakarja v baru na plaži. Poprosil sem ga, da z mano deli skrivnost pobiranja denarja za ležalnike. Omenil sem mu, da do 11h nisem še nikogar videl.
“Ah,” je zamahnil z roko, “oni do jedanajst tek popiju kafu, pa se tek poslije toga prošetaju naokolo. V zahvalo za informacijo sem mu dal 20 kun napitnine.
Peti dan smo samozavestno okupirali štiri ležalnike in dva senčnika.
Inkasant je prišel ob 10h.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več