Teden, ko je ego dokončno klonil

Z najdražjo leževa v posteljo in ugasneva luč. Srnica prisloni glavo na moje prsi in zapre oči, najine noge se prepletejo.
S prosto desno roko počasi in neslišno pograbim telefon, ki leži na polici ob postelji. Ne morem spati. Glava mi nori. In ego. Ego boli, da bi kričal. Odprem Google. Vtipkam “vektorji pravila”. Na robu obupa iščem slamico, katere bi se lahko oprijel.

Trideset in več let nazaj sem fizikalne naloge reševal na pamet in seveda po pravilu dobival šuse, ker jih nisem niti ene znal rešiti z enačbami. Razlaga, da je rešitev logična in da se vidi iz aviona, mi pri oceni in profesorjih ni pomagala. Na faksu sem reševal najtežje naloge samo zato, ker sem za zabavo bral ruske matematične bukle. Ko danes pogledam nazaj, ni čudno, da sem takrat tako malo seksal.
Pod črto, če me ne bi spotikali uporniška nedisciplina in poživinjeni hormoni, bi prejšnji teden verjetno štrajkal za boljšo plačo.

Vse te in druge zgodbe sem v preteklosti vestno in s ponosom delil s svojim sinom. Ni bilo težko. Mulc itak ni vedel, o čem sem govoril, jaz sem pa izpadel frajer.

Leta so tekla in mulc je postal najstnik. Učenec Viške gimnazije. Fant, ki sta mu matematika in fizika prav tako logični, kot sta bili meni. Moški, ki želi prerasti fotra. Tudi tako, da mi recimo v soboto popoldan nedolžno pod nos potisne par matematičnih enačb drugega letnika gimnazije, se vsede zraven in me gleda, kako švicam.

Prvo nalogo sem rešil po 45 minutah. Vmes sem si privoščil kozarec z viskijem. Ni šlo drugače. Drugo nalogo, v kateri so se šopirili vektorji, sem nosil s seboj cel popoldan, cel večer in jih odnesel v posteljo, kjer sem na telefonu brskal za triki in nasveti, ki bi mi pomagali priti do rešitve. Ni mi uspelo. Ne samo, da nisem rešil naloge, tudi seksal nisem ta večer. Zgodovina se očitno ponavlja.

Nedelja dopoldan. Midva z ženo in oba najstnika sedimo za mizo in igramo tarok. Tradicionalni dvodnevni vikend turnir. Pričnemo v soboto dopoldan in igramo do nedelje popoldan. Prvi dan turnirja sem kar konkretno vodil. Priznam, malo sem se tudi šopiril, še posebej po tem, ko mi je ponovno šlo zelo dobro in sem svoje vodstvo na lestvici iz igre v igro povečeval.
Tri igre pred koncem sta se najstnika, ki sta takrat zasedala zadnji dve mesti, odločila za frontalni napad. Na vse ali nič. Brezkompromisno in brez spoštovanja do starejših. Samo en način je bil, da me spravita s trona. Da pobereta vse karte. Da naredita valata. Druga ju ni zanimalo.
Najstnika sta igrala skupaj proti nama z ženo in s kirurško natančnostjo izvedla brutalnega valata. Dva dni sem vodil in na koncu pristal na tretjem mestu.

Četrtek zvečer.
Razletel sem se po igrišču. Dve ribici, nekaj rešenih kritičnih točk. Jezik sem imel do tal, a bil sem zadovoljen. Panter na igrišču.
Po dveh urah napornega odbojkaškega treninga je k meni pristopil trener.
“Bi še vadil svojo pozicijo?” me je vprašal.
“Kako to misliš MOJO pozicijo? A ne delamo vsi vseh pozicij? Kako imam kar naenkrat svojo pozicijo?”
Trener se je pokroviteljsko nasmehnil in me potrepljal po ramenu.
“Glej, stari. Ti si visok in počasen. Ti si bloker in tolčeš penale. Ne moreš biti nič druga. Prepočasen si.”
Obnemel sem. Odrezalo mi je noge. Kaj mi je pravkar rekel? Jaz, da sem prepočasen? Jaz, ki sem se malo prej metal po tleh, z zadnjimi močmi lovil že skoraj izgubljene žoge? Jaz, prepočasen?! A on sploh ve, da sem leta 1985 dvoročno zabijal na koš! A on sploh ve, da sem bil leta 1981 na divje dober golman z živalskimi refleksi? A on sploh ve, da sem leta 1977 zmagal v igri polna vreča, prazna vreča!!

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

Photo by Roman Mager on Unsplash

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Hofer in Lidl. Vse je igra.

Nedavno sem nekje na družbenih omrežjih naletel na žolčno pritoževanje kupcev čez hitrost blagajničark v trgovinah Hofer in Lidl. Da jih spravljajo v stres, da nimajo časa zložiti izdelkov v nakupovalno vrečo, da jih ne brigajo njihove norme, da namerno zlagajo stvari v vrečo bolj počasi in še počasneje iščejo kreditno kartico, da bi ja…

Preberi več

Slab spomin za dober zakon

Približevala se nama je z nasmehom. Najprej je objela mojo najdražjo, ki je tisti dan kot voditeljica dogodka sijala v novi črni obleki, nato se je obrnila k meni. “Kamenko,” sem prijazno zinil, se nasmehnil in ji ponudil roko. Neprepričljivo mi je stisnila roko, potihem in dosti začudeno izustila svoje ime, ki ga nisem razumel,…

Preberi več

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več