Teden, ko je ego dokončno klonil

Z najdražjo leževa v posteljo in ugasneva luč. Srnica prisloni glavo na moje prsi in zapre oči, najine noge se prepletejo.
S prosto desno roko počasi in neslišno pograbim telefon, ki leži na polici ob postelji. Ne morem spati. Glava mi nori. In ego. Ego boli, da bi kričal. Odprem Google. Vtipkam “vektorji pravila”. Na robu obupa iščem slamico, katere bi se lahko oprijel.

Trideset in več let nazaj sem fizikalne naloge reševal na pamet in seveda po pravilu dobival šuse, ker jih nisem niti ene znal rešiti z enačbami. Razlaga, da je rešitev logična in da se vidi iz aviona, mi pri oceni in profesorjih ni pomagala. Na faksu sem reševal najtežje naloge samo zato, ker sem za zabavo bral ruske matematične bukle. Ko danes pogledam nazaj, ni čudno, da sem takrat tako malo seksal.
Pod črto, če me ne bi spotikali uporniška nedisciplina in poživinjeni hormoni, bi prejšnji teden verjetno štrajkal za boljšo plačo.

Vse te in druge zgodbe sem v preteklosti vestno in s ponosom delil s svojim sinom. Ni bilo težko. Mulc itak ni vedel, o čem sem govoril, jaz sem pa izpadel frajer.

Leta so tekla in mulc je postal najstnik. Učenec Viške gimnazije. Fant, ki sta mu matematika in fizika prav tako logični, kot sta bili meni. Moški, ki želi prerasti fotra. Tudi tako, da mi recimo v soboto popoldan nedolžno pod nos potisne par matematičnih enačb drugega letnika gimnazije, se vsede zraven in me gleda, kako švicam.

Prvo nalogo sem rešil po 45 minutah. Vmes sem si privoščil kozarec z viskijem. Ni šlo drugače. Drugo nalogo, v kateri so se šopirili vektorji, sem nosil s seboj cel popoldan, cel večer in jih odnesel v posteljo, kjer sem na telefonu brskal za triki in nasveti, ki bi mi pomagali priti do rešitve. Ni mi uspelo. Ne samo, da nisem rešil naloge, tudi seksal nisem ta večer. Zgodovina se očitno ponavlja.

Nedelja dopoldan. Midva z ženo in oba najstnika sedimo za mizo in igramo tarok. Tradicionalni dvodnevni vikend turnir. Pričnemo v soboto dopoldan in igramo do nedelje popoldan. Prvi dan turnirja sem kar konkretno vodil. Priznam, malo sem se tudi šopiril, še posebej po tem, ko mi je ponovno šlo zelo dobro in sem svoje vodstvo na lestvici iz igre v igro povečeval.
Tri igre pred koncem sta se najstnika, ki sta takrat zasedala zadnji dve mesti, odločila za frontalni napad. Na vse ali nič. Brezkompromisno in brez spoštovanja do starejših. Samo en način je bil, da me spravita s trona. Da pobereta vse karte. Da naredita valata. Druga ju ni zanimalo.
Najstnika sta igrala skupaj proti nama z ženo in s kirurško natančnostjo izvedla brutalnega valata. Dva dni sem vodil in na koncu pristal na tretjem mestu.

Četrtek zvečer.
Razletel sem se po igrišču. Dve ribici, nekaj rešenih kritičnih točk. Jezik sem imel do tal, a bil sem zadovoljen. Panter na igrišču.
Po dveh urah napornega odbojkaškega treninga je k meni pristopil trener.
“Bi še vadil svojo pozicijo?” me je vprašal.
“Kako to misliš MOJO pozicijo? A ne delamo vsi vseh pozicij? Kako imam kar naenkrat svojo pozicijo?”
Trener se je pokroviteljsko nasmehnil in me potrepljal po ramenu.
“Glej, stari. Ti si visok in počasen. Ti si bloker in tolčeš penale. Ne moreš biti nič druga. Prepočasen si.”
Obnemel sem. Odrezalo mi je noge. Kaj mi je pravkar rekel? Jaz, da sem prepočasen? Jaz, ki sem se malo prej metal po tleh, z zadnjimi močmi lovil že skoraj izgubljene žoge? Jaz, prepočasen?! A on sploh ve, da sem leta 1985 dvoročno zabijal na koš! A on sploh ve, da sem bil leta 1981 na divje dober golman z živalskimi refleksi? A on sploh ve, da sem leta 1977 zmagal v igri polna vreča, prazna vreča!!

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

Photo by Roman Mager on Unsplash

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Žena in varnostnik

V odraslem družinskem krogu smo sedeli na terasi v senci lokalne gostilne v Brestanici pri Krškem. Štirje za mizo smo bili namenjeni v Zagreb na rock koncert. Kot se za klene Slovence in za poslovenjene klene Bosance spodobi, smo na mizo vrgli vsak svojo vstopnico in primerjali, kdo je dobil boljše sedeže. Od nakupa vstopnic…

Preberi več

Zapisano v zvezdah – postal bom očka

“Stari! Čestitam! Noro! Nisem vedel! Kdaj častiš?” Klic me je ujel popolnoma nepripravljenega. Znanec, s katerim se ne vidiva pogosto ali sploh, mi je sporočil to presenetljivo, a vseeno, če sem iskren do sebe, veselo novico. “Kako pa veš?” mi ni dalo miru, pa sem pač vprašal. Do sedaj sem mislil, da bom jaz ta,…

Preberi več

Moško stranišče

Sedel sem v prostornem baru za majhno okroglo mizo v ogromnem kompleksu sredi Združenih držav. Družba je bila pisana, pogovori strastni, polni spominov in izmenjav informacij. Z nekaterimi, ki so sedeli ob meni, se nisem videl več let in to nam je bilo čisto v redu. Kot bi vedeli, da se bomo prej ali slej…

Preberi več