Tarok: Igra, ki je najstnika zbezljala iz sobe

Življenje se resno poigrava z mano. Ko je starejši sin še cele dneve lazil po meni, sem si želel, da bi mi vsaj enkrat dal mir. Da bi se naspal. Da bi v miru pojedel svoj obrok, ne ostanke njegovega, medtem ko bi on “jahal konja” na mojem kolenu. Da bi lahko poslušal svoj glasbeni izbor brez nadležnih glasov sinhroniziranih risank v ozadju. Da bi lahko sral na veceju, ne da bi mali sedel ob meni na tleh in zlagal svoje lego kocke. Miru, ki sem si ga tako strastno želel, ni bilo od nikoder.

Dokler me življenje končno ni uslišalo.

Sin je postal najstnik. Čez noč se je osamosvojil. Vedno pogosteje se je zapiral v svojo sobo in nas blagovolil obiskati le za čas kosila, večerje in zvečer po 22. uri, ko smo vsi v hiši želeli končno in v miru zaspati. Ustvaril si je svoje hobije, svoje zgodbe, svoje prijatelje.

Starši smo postali stranski produkt. Kolaterala. Zagotovilo, da internet dela in da je v kuhinji dovolj slaščic.

Postali smo poslušalci, ko jih potrebujejo in nebodijihtreba vseh preostalih 23 ur in 50 minut v dnevu.

Prve mesece mi je ustrezalo. Priznam. Vedel sem, da je živ in zdrav. Vedel sem tudi, da si bo našel za jesti, preden bo padel v nezavest od lakote. Prav tako sem slišal vsaj glas, če ne že videl skuštrano glavo vsakič, ko je padla internetna povezava. Molil sem boga, da bi padla vsakih trideset minut. Če ni padla sama od sebe, sem se pač jaz “po pomoti” spotaknil ob kabel.

A počasi sem ga začel pogrešati. Pričel sem si izmišljevati načine, kako naju ponovno zbližati.

Spraševal sem ga, kako je bilo v šoli.
“V redu.”
“Si dobil kakšno oceno?”
“Ne.”
“Mi poveš, kaj ste se v šoli danes učili, da vidim, če smo se mi tudi to isto učili?”
“Adijo.”

Poskušal sem ga pritegniti v svet glasbe.
“A si slišal, kaj se je mi zgodilo na koncertu v Barceloni?”
“Ne in me ne zanima. Adijo.”

Katerokoli temo sem odprl, jo je najstnik neusmiljeno zaprl. Zato sem spremenil taktiko. Začel sem se zanimati za stvari, ki zanimajo njega.

“A greš na japonščino?”
“Da.”
“O čem se boste pa danes pogovarjali?”
“A mogoče veš, o čem smo se prejšnjič pogovarjali?”
“Ne.”
“Torej nima smisla, da ti razlagam. Adijo.”

Šel sem celo tako daleč, da sem si ogledal 16 epizod animirane serije Death Note, ki jo fant občuduje.
“Začel sem gledati Death Note.”
“Resno? Do katere epizode si pa prišel?”
“Do šestnajste.”

Ni bilo dovolj. Epizod je namreč 37. Premalo sem jih pogledal, da bi se lahko pogovarjala.
Ker mu vsebinsko nisem prišel blizu, sem se lotil klasičnega starševskega nagajanja.

Zjutraj sem ga recimo obiskal v sobi, malo glasneje, če bi me mogoče slišal. Običajno se je delal mrtvega. Odprl sem mu okno, da bi mu v sobo spustil zrak. Ni se dal motiti in ni se mi zahvalil. Stopil sem do njega in ga pokril. Ni reagiral. Odšel sem iz njegove sobe, pustil vrata na stežaj odprta in čim bolj glasno odskakljal navzdol po stopnicah v dnevno.

Mogoče ga bom zbudil in bo sam od sebe prišel k meni, me objel in me prosil, če mu pripravim zajtrk.

V trenutku, ko sem stopil v dnevno sobo, so se vrata njegove sobe zaprla. Lahko bi sklepal, da je to storil prepih, a še nisem videl prepiha, ki bi znal prijeti za kljuko od vrat in to narediti tihoma.

Med kosilom se mu običajno ni dalo govoriti. Kako bi se mu, če smo ga pa zbudili “skoraj sredi noči”. Revček, ubožček, žrtev staršev brez občutka za sočloveka.

Zvečer je običajno šlo na bolje. Izmenjala sva si lahko celo nekaj besed, kot so recimo:
“Boš kaj jedel?”
“Ne.”
“Ti naredim cedevito?”
“Ok.”
“Bi z nami gledal film?”
“Adijo.”

Letos so se pa stvari obrnile na glavo. Najstnik je vzorno oddelal prvi letnik gimnazije in se v tem času naučil nove veščine – tarok.

“V šoli si se naučil igrati tarok?”
“Ja.”
“Ja kdaj ste pa igrali?”
“V času odmorov.”
“A niso odmori malo prekratki za to?”
“Adijo.”

To, kar sem jaz videl kot nerazumljen fenomen, je Alenka, moja najdražja videla kot rešilno bilko za najin odnos.

“Srce, nauči se igrati tarok, pa bomo lahko skupaj igrali.”

Moja ženka in njena hči namreč tarokirata “cel lajf”, kot radi rečeta. Že nekaj let nazaj sta me želeli navleči na to igro, pa se nisem dal. Nisem videl smisla ure in ure sedeti za mizo in igrati karte. Raje sem ure in ure sedel v ležalniku pred bajto in bral knjigo ali brskal po netu.

“Saj vidiš, da mu je tarok všeč. Mogoče je to tisto, kar vaju bo zbližalo. Razmisli.”

Razmislil sem. V resnici nisem imel izbire. Želim preživeti kvaliteten čas s svojim sinom? Želim. A to lahko dosežem tako, da se sin poglobi v stvari, ki so meni zanimive? Ni teorije. Torej se moram jaz prilagoditi njemu? Da. Dokazano. Zaradi njega gledam anime risanke, zaradi njega se učim japonskih besed, zaradi njega sem sledil League of Legends. Zaradi njega sem šel v Berlin na finale League of Legends!

“Prav,” sem popustil ženi in posredno otroku. “Naučil se bom igrati tarok.”

Danes je štirinajst dni, odkar igram tarok. Nisem dober, sem pa dovolj dober, da lahko igram z najstnikoma in ženo. Moj sin sicer še zmerom vleče spanec do kosila, je pa med kosilom zgovoren. In po kosilu ostane v dnevni sobi in čaka, da vržemo karte. In po večerji prav tako ne gre v svojo sobo. Kar ostane za mizo, meša karte, jih razdeli in čaka, da prisedemo.

Z Alenko in najstnikoma vsak dan preživimo nekaj debelih ur za skupno mizo. Skupaj se smejimo, skupaj se zbadamo, trije od štirih krepko preklinjamo. In pišemo točke. Vsi so čez 2.000, najstnica, ki nas pere kot aprilski dež, celo čez 3.000. Jaz sem ostal nekje okrog prve svetovne vojne. Pa saj je vseeno. S sinom sva spet veliko skupaj. In se dobro razumeva. Razen, ko igra proti meni. Ko mi nepričakovano vzame pagata. Ko me zajebava, da ne znam mešati kart. Ko uživa v tem, da me premaga. Takrat me ima, da bi mu zabrusil “Adijo!” in ga poslal nazaj v sobo.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Mojih deset pravil letošnjega pakiranja za na morje

Še štirinajst dni je do velikega družinskega dopusta, pa imam že vse nohte pogrižene. V živo se še spomnim lanskega leta skoraj istega dne, ko je vseh pet priteklin že sedelo v avtu, vsak na svojem sedežu in s sendvičem v roki, jaz sem pa stal zadaj ob odprtem prtljažniku in ugotavljal, kako lahko v…

Preberi več

Kupil najcenejši bazen in prihranil. Vsako leto znova.

Štiri leta nazaj, ko sta bili smrklji stari 4 in 5, smo si pred bajto omislili majhen bazen. Okrogel in napihljiv, porisan z ninja želvaki. Tisti z vodo do otroške riti, če je otrok sedel v bazenu. Zanj smo plačali 15 EUR in zdelo se nam je, da smo prijeli boga za jajca. Ena najcenejših…

Preberi več

Končno mi je uspelo povedati svojo resnico

Nekaj tednov nazaj mi je najdražja v mojem življenju preposlala vabilo, ki ga je prejela od Polone Požgan. V Herbal Glamping resort sem bil povabljen na predstavitev svoje knjige Mene ne bo noben jebo. Mojo lepotico sem vprašal, če je tudi ona povabljena. Prikimala je z navdušenjem. Nisem veliko razmišljal. Vabilo sem sprejel in s…

Preberi več