Surova postrv za večerjo? Ne, hvala!

Ko sem pred leti spoznal svojo najdražjo, ni marala paradižnika. Priznam, da mi je ustrezalo. Nikoli se nisva v restavracijah dajala, kaj bo kdo jedel iz mešane solate. Ženka je jedla travnate rastline, meni sta ostala brezokusen paradižnik in genetsko modificirana koruza. Ne spomnim se, kje se je najin “tihi dogovor” prelomil. Nekega dne, verjetno takrat, ko sem domov prinesel najboljši domači paradajz, si je moja najdražja premislila in lačno skočila na rdeči sadež. Moj solatni paradiž je splaval po vodi.

Ko sem pred leti spoznal svojo lepotico, je bila alergična na jagode. Zame je bilo, kot bi zadel na loteriji. Če mi je uspelo skriti sočne rdečke še pred otroki, sem imel vse jagode zase. Samo zase. Gozdne jagode, ki na divje rastejo okrog hiše na Rakitni, sem kdaj pa kdaj delil z najmlajšima, običajno v razmerju neto cene in davka na dodano vrednost. Neto je pripadal meni. DDV je pripadal njima. DDV na hrano, da ne bo pomote. Nekega dne, ne spomnim se točno kdaj, je sončika moje galaksije ugotovila, da ni več alergična na jagode. Nisem si predstavljal, kako je to lahko ugotovila sama od sebe, ne da bi tvegala očitka, da si je dala popraviti ustnice. Od takrat naprej imam občutek, da želi nadoknaditi vse jagode, ki jih je zamudila.

Ko sem pred leti spoznal svojo ljubezen, ni jedla rib. Enostavno ni jih jedla. Niso ji bile dobre, pa smrdele so ji, pa kosti so jo motile, ker so bile povsod po ribjem telesu. No shit. Ko sem ji ponudil polže, ki so brez kosti, jih prav tako ni želela jesti. Torej so bile kosti samo izgovor. Kakorkoli, ni jedla rib. Zame je to bil kar hendikep. Meni so ribe zelo okusne in rad jih imam. A žal sva nekaj let krmarila ladjo najinega življenja, ne da bi si doma kdaj pripravila sočno dobro ribo. Potem smo pa predlani z našim dragim prijateljem Robijem Kranjcem in njegovo družino skupaj praznovali Silvestrovo. Robi se je ponudil, da nam pripravi brancina v soli in školjke za predjed. Meni se je dvakrat zataknilo, ko je to predlagal. Prvič zaradi sebe, ker obožujem ribe in školje, drugič zaradi svoje čudovite žene, ki ni marala ne enega ne drugega. Robi je pripravil ribo in moja draga … ki so ji morske stvari smrdele in jih ni marala in vse te kosti noter … moja draga je zmazala kilo ribetine, ducat školj in vse poplaknila z domačim vinom. Ko sem pred leti spoznal svojo kraljico, ni pila alkohola.

Ko sem pred leti spoznal Alenko, ni marala sušija, prav tako ne tatarskega biftka. Ni jedla surovega mesa. Tudi surove ribe ne.

Nekaj dni pred zadnjim Silvestrovim sva se z najdražjo odpravila v trgovino Leclerc. Potrebovala sva sestavine za večerjo. Lepa punca se je na vhodu v trgovino s prosečim izrazom obrnila k meni:
“Srce, bi lahko imela večerjo po mojem okusu?”
Seveda, zakaj ne. Predvsem, ko stavek prične s Srce. Takrat vem, da mora biti po njeno, če želim, da je po večerji še kaj po moje. Vprašal sem jo, kaj si je zaželela. Besede je izstrelila, kot bi celo leto čakala na ta trenutek.
“Dimljeno postrv, srce, takšno, kot si mi jo že enkrat pripravil.”

Ujela me je nepripravljenega. Prvič, od dimljene postrvi se ne naješ, drugič, nikoli ji še nisem pripravil česa takšnega.
“Dimljeno postrv? Si prepričana?”
“Sem, dragi, obožujem dimljeno postrv, kot jo ti pripraviš.”
“Ampak jaz ti nisem še nikoli pripravil dimljene postrvi.”
“Halo, valda, da si, spet se ne spomniš!”

Prav, sem si mislil. V voziček sem vrgel pol kile dimljenih postrvi in se odpravil proti policam s piščancem.
“Grem še po nekaj zase,” sem ji navrgel čez ramo, “od dimljene postrvi se tvoj moški ne bo najedel.” Malo me je čudno gledala, a ni nič rekla.

Nekaj dni kasneje je pričakovano prišlo Silvestrovo in z njim čas, da pripravim najino večerjo. Iz hladilnika sem vzel dimljeno postrv in za svojo prilogo še piščančje zrezke. Oboje sem položil na kuhinjski pult. Čudovita žena, ki je cvetela od radosti in ljubezni, je smuknila k meni in me objela od zadaj. Lepo je biti ljubljen. Pobožal sem jo po laseh. Poljubila sva se.
“Postrv bova jedla,” je rekla vesela kot poni ventilček.
“Bova,” sem prikimal.
“Mi jo boš spekel tako, kot si mi jo nazadnje?”
Obstal sem.
“Spekel? Dimljene postrvi ne pečeš, poješ jo.”
“Neeee, bučko” se je nasmehnila in me frcnila po nosu, “spečeš jo tako, kot si mi jo spekel takrat, pa je bila ful dobra in sem ti rekla, da je to najbojša riba, takoj za Robijevim brancinom v soli …”
“Srce,” zdaj sem jo ustavil sredi stavka. “Poglej me.”
Pogledala me je.
“Dimljene postrvi ne pečeš.”
“Kako, da ne?”
“Ne.”
“Prejšnjič si mi jo spekel.”
“Nisem. Še nikoli ti nisem naredil dimljene postrvi.”
“Ampak kaj si mi potem spekel?”
Za trenutek sem zastal. Nekaj mi je zletelo čez misli.
“Divjega lososa sem ti spekel.”
“Jaaaa, to. Divjega lososa. A ni to eno in isto?”

Naslonil sem se na kuhinjsko omaro. Poročil sem se z žensko, ki ne loči dimljene postrvi od divjega lososa.

“Ne, draga, ni isto.”
“Kako pa pripraviš dimljeno postrv?”
“Nikakor, srce moje, to je surova riba, ki je dimljena in jo poješ takšno, kot je.”
Obraz se ji je skremžil.
“Surova riba? Ne jem surovega mesa in ne jem surovih rib, to dobro veš!”
Mrak mi je padel na oči. Enajst evrov sem dal za dimljeno postrv. Nisem bil razpoložen za igrico “to jem, tega ne jem”.
“Poskusila boš,” sem ji rekel.
“Kesar, ni teorije, ne bom jedla surove ribe.”
Pogledal sem jo direkt v oči. Glede na to, kako sem se počutil v tistem trenutku, bi rekel, da se mi je na obrazu videlo, da se ne bom pustil zajebavat. S prsti sem iz fileja odtrgal košček dimljene postrvi in ji ribo pomolil pod nos.
“Alenka. Dost te mam. To boš probala. Zdaj. Zame. Za naju. Preden popizdim.”

Punca je razumela. Poskusila je dimljeno postrv. Me gledala v oči. Žvečila. Ustnice so se ji pričele odpirati od presenečenja. Oči so se ji zarosile.

“Kesar …”
“Kaj je?”
“To je najbolj okusna riba, kar sem jo kdaj jedla!!”
Od veselja je vriskala in skakala po kuhinji, kot bi iz rok izpustil prepolno napihnjen balon.

Za večerjo sva jedla toast in namaz dimljene postrvi. Sam sem zraven zmazal še dva piščančja zrezka. Za ziher. Da ne bom lačen zapustil leta.

Letos me je vsakič, ko sem šel po nakupih, nagovorila, da sem domov prinesel dimljeno postrv. Enkrat jo je zmanjkalo. Zagrozila mi je, da najdem karkoli dimljenega in ribjega istočasno. Kupil sem dimljenega brancina. Draga je poznavalsko ugotovila, da je postrv močnejšega okusa, a tudi brancin ni bil slab. O tem, da jé surovo meso, se ne pogovarjava več.

P.S. Pred nedavnim jo je njen brat Matjaž navdušil nad tatarskim biftkom. Surovo ji je naenkrat ratalo noro dobro. Bojim se zaspati. Kaj, če jo zjutraj najdem z zaritimi zobmi v mojem stegnu?

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Žena in varnostnik

V odraslem družinskem krogu smo sedeli na terasi v senci lokalne gostilne v Brestanici pri Krškem. Štirje za mizo smo bili namenjeni v Zagreb na rock koncert. Kot se za klene Slovence in za poslovenjene klene Bosance spodobi, smo na mizo vrgli vsak svojo vstopnico in primerjali, kdo je dobil boljše sedeže. Od nakupa vstopnic…

Preberi več

Zapisano v zvezdah – postal bom očka

“Stari! Čestitam! Noro! Nisem vedel! Kdaj častiš?” Klic me je ujel popolnoma nepripravljenega. Znanec, s katerim se ne vidiva pogosto ali sploh, mi je sporočil to presenetljivo, a vseeno, če sem iskren do sebe, veselo novico. “Kako pa veš?” mi ni dalo miru, pa sem pač vprašal. Do sedaj sem mislil, da bom jaz ta,…

Preberi več

Moško stranišče

Sedel sem v prostornem baru za majhno okroglo mizo v ogromnem kompleksu sredi Združenih držav. Družba je bila pisana, pogovori strastni, polni spominov in izmenjav informacij. Z nekaterimi, ki so sedeli ob meni, se nisem videl več let in to nam je bilo čisto v redu. Kot bi vedeli, da se bomo prej ali slej…

Preberi več