Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!”
Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal, da bi dihala. Nisem videl, da bi se premaknila ena sama mišica na njenem obrazu. Nisem spraševal. Nisem želel fasati direktnega na nos. Počakal sem, da je sama naredila naslednji korak. Nekaj minut kasneje ga je. Obrnila se je k meni, stisnila pesti in dvignila roke v zrak:
“Kesar, peljal me boš na Rolling Stonese!”

Stal sem ob njej in nezavedno odkimaval z glavo. Nisem si želel tega, res ne. Dvajset let nazaj sem jih videl, ker sem mislil, da bo tisto njihova zadnja turneja.

Takrat je Jagger nekaj skakljal po odru, a hitro odnehal, ker se je zasopihal, to pa je vplivalo na kvaliteto njegovega petja.

“Si prepričana, da jih želiš videti,” sem jo previdno vprašal?
“Prepričana? Kesar, sto procentna sem!”
Zakaj, za hudiča, me vsi naenkrat kličejo po priimku?

“To so legende, to je rokenrol! To bo največje koncertno doživetje na svetu!”
“Da, ampak jaz sem jih videl 20 let nazaj, pa so se komaj še premikali …”
“To je imidž, stari, pojma nimaš,” je od veselja že visela na lestencu in se drla navzdol, “ROKENROOOOL!”

Ok, ok, zmanjšaj doživetje, doma nimamo defibrilatorja.

Nisem imel kaj. Jih bom pa še enkrat videl. Vse za mojo lepotico.

Organizacijski del je bil na meni, v naši družini sem namreč jaz stari koncertni maček.

Na dan koncerta sem moral kupiti hrano in pijačo za na pot in pa … pelerine. Preden sem se odpravil iz Rakitne, sem poklical Intersport. Nimajo jih, samo otroške. Pa sem poklical Hervis. Tudi oni jih nimajo, samo otroške imajo. Ne me jebat! Iz obupa sem poklical Hervis v Novem mestu.
“Gospod, žal nimamo, samo …” Prekinil sem pogovor. Vem, samo otroške imate.
Nisem imel kaj, bom poklical Iglu šport, tam imajo one drage, jebiga.
Prodajalec v Iglu športu se je oglasil na telefon. Poceni pelerin nimajo (to sem pričakoval), imajo pa drage, stanejo okrog 40 eur, ampak ne ve, če jih še imajo in katere točno.
“A bi lahko prosim pogledali?” Nisem se namreč želel peljati 40 km dol do trgovine, da bi preveril njihovo trenutno zalogo.
“Veste kaj, sam sem in stranko imam, ne bom se z vami 15 minut pogovarjal o tem, nimam časa.”

Končal sem klic. Kul. Odkril sem mersko enoto za aroganco.

Nazadnje sem pelerine našel v E. Leclercu. 3,50 EUR komad. Vesel kot ventilček na biciklu sem vmes nakupil še hrano in pijačo in doma pripravil vrečko za koncert, v katero sem dal:

* 3 pelerine, za ziher sem kupil eno rezervno, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega. Alenki nisem znal razložiti, kaj bi to lahko bilo nepredvidenega, da bi nama prav prišla dodatna pelerina.
* 6 sendvičev, zavitih v folijo, za mene sta bila dva s pršutom, ker ga imam raje.
* 3 jogurte z manj maščobe, ker kombinacija dolgotrajnega sedenja in masne hrane slabo vpliva na težo in obliko človeka.
* 3 vode, ker pač.
* Vrečko indijskih oreščkov, ki jih ima moja najdražja najraje, da si na povratku iz koncerta povrneva energijo.

Oba polna energija sva se končno, dve uri kasneje od načrtovanega, zbasala v avto, vanj vrgla še rezervne obleke in obutev in speljala iz garaže.

Zaradi intenzivnih priprav naju je ob odhodu napadla huda lakota. Prve sendviče sva odvila iz folije 200 metrov od doma, na prvem semaforju.

Na bencinski postaji v Šentilju sva izvedla postanek za malo potrebo. Stopil sem do pisoarjev in se postavil zraven enega majhnega starega rokerja v črni leder jakni. Kar všeč mi je bil, sem si moral priznati. Bil je podoben nekomu, pa se nisem mogel spomniti, komu. Tako tipičen roker – suhe noge in trebušček, pa kombinacija sivih in vranje črnih las, spetih v čop. Skupaj sva si oprala roke, on si jih je prej posušil in se počasi, s korakom, ki pritiče starejši osebi, odpravil iz toalete. Preden je stopil ven, si je prižgal cigareto. Majku mu, mi je ta faca znana. Ali so pa to samo Italijani, ki vsi zgledajo isti, ko so stari.

Nisem še prav prišel do avta, ko je pred mene skočila, spet vsa zasopla in rdeča v obraz, moja rokenrol mačka.
“KESAAAR, a si ga videl!?!”
“Koga, srce?” sem jo miril, nisem želel scene na Petrolu.
Aki Rahimovski, pevec Parnega Valjka!”

Čas se je ustavil zame. Nisem dihal in niti ena sama mišica se mi ni upala premakniti na obrazu. Starejši gospod ob meni na stranišču. Leder jakna. Čop. Počutil sem se kot zadnji bedak. Srečal sem Akija. Medtem, ko sem se držal za tiča. Bravo, Kesar.

Dolgo ga nisva pozabila. S poznavalko R&R scene sva se spraševala, kje je Aki, v katerem avtu? Zakaj gre tako pozno na koncert? Strinjala sva se, da gre na koncert, zakaj bi drugače bil oblečen v črno leder jakno? Domnevala sva, da se mu nikamor ni mudilo, ker ima ziher VIP karte in VIP parking. Če bi jaz bil Aki, bi jih imel.

Žal mi je bilo, da ga nisem ogovoril in mu stisnil roko. Vem, eno roko sem imel zasedeno, ampak drugo sem imel prosto. On prav tako. Lahko bi.

Pozen odhod in postanek na bencinski naju je vse bolj oddaljeval od tega, da bi videla predskupino Kaleo. Pa tako sem si želel, da bi jih videl. Da bi ujel njihov komad “Way down we go“. Stopil sem po gasu in upal, da nama bo uspelo.

Prispela sva na prizorišče koncerta in preden sva šla na tribuno, sva skočila na stranišče.
Stal sem pred pisoarjem. Kaleo so pričeli igrati “Way down we go”. In jaz sem se spet držal za tiča. Pogledal sem naokrog. Kje si, Aki? Pogrešam te.

Naspidirana žena me je že čakala pred straniščem.

“Kesar, poglej, kozarce imajo z jezikom od Rolling Stonesov, hočem ta kozarec!”
Omenil sem že, da sem v naši družini jaz stari koncertni maček, torej sem jaz ta, ki bom zrihtal ta kozarec. Svojo strastno lepotico sem vprašal, kaj bi rada pila.
“Gin tonik,” je kot iz topa izstrelila srnica in se mi lepo nasmehnila.
Amaterka, sem si mislil, te pijače ne bom dobil v tistem kozarcu. Zagledal sem starejšega Avstrijca, ki drži želeni kozarec v roki.
“Entschuldigung,” sem ga nagovoril. “Was trinken sie?”
“Weiße Spritzer,” je ponosno dvignil kozarec in se mi nasmehnil.

V baru sem naročil gintonik in špricer. Nikoli si nisem naročil špricerja. Vse za mojo ženko.

Končno sva prispela do svojih sedežev na tribuni. Preden sva se vsedla, si je Alenka oblekla pulover in med oblačenjem mahnila dve bejbi in enega tipa, ki so sedeli okrog nje. Ko je nekaj minut kasneje vstala, da bi naredila par fotk, so se vsi trije nagonsko nagnili vstran.

Jap, sem si mislil, tudi jaz se je tako bojim, ko je rokersko razpoložena.

Levo do mene je sedel star gospod, Avstrijec, ob njem je sedela njegova žena. Gospod je v roki držal svoj telefon in z debelimi, močnimi, od dela utrujenimi prsti klikal po fotografijah, ki jih je naredil. Nobena mu ni uspela. Ekrani na odru so se bleščali, namesto, da bi se na njih videl logotip Rolling Stonesov. Dovolil sem si in ga nagovoril. Gospod se je obrnil k meni. Obraz je imel zguban, siva brada je bila neurejena, a oči so mu žarele in ves čas se je smehljal.
“Vam lahko pomagam?” sem ga vprašal. “Vidim, da vam fotografije niso uspele, pa bi vam rad pomagal.”
Gospod mi je s tresočimi rokami podal svoj telefon.
“Malo je že star,” je rekel in z glavo pokazal na aparat.
“Nič hudega,” sem mu odvrnil, “vsak telefon se da tako nastaviti, da dela dobre fotografije.”
V nastavitvah sem mu nekaj stvari spremenil in mu vrnil telefon.
“Poskusite zdaj.”
Gospod je z zgaranimi prsti pritisnil na ikono za kamero in dvignil telefon proti odru. Na ekranu so se ekrani izostrili in prikazali so se štirje rdeči jeziki. S tresočimi prsti je fotografiral oder, se obrnil k meni, mi poklonil največji nasmeh na Red Bull Areni in mi močno stisnil roko. Z ženo sta se objela in gledala prvo fotografijo, ki mu je uspela. In vsako naslednjo, ki jo je naredil do konca koncerta.

Koncert je bil tak, kot sem pričakoval. Legende so svojo revolucijo izvedle v času, ki je bil pravi za njih. Škoda je bilo trenutkov, ko so se obiskovalci, tudi pravi in strastni oboževalci, smehljali, ker Ronova kitara ni pela tako, kot bi radi, da poje. Ker Keithov glas ni bil tak, kot bi radi, da je. Ker smo vsi s toplim srcem gledali Charlieja, kot bi bil naš dedek. A nekaj pod črto drži. Mick Jagger je na tistem odru res veliko prehodil.

Poklon.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Eno darilo še nikoli ni bilo dovolj

Čudovita ženka se je sredi dnevne sobe nenadoma obrnila k meni, se zmagovalno nasmehnila, dvignila roke visoko v zrak in zaklicala: “Imam idejo za darilo!” Prekrižal sem se, kot se ateist prekriža vsakič, ko ve, da jih bo fasal, in se poskusil umakniti in zakleniti v kopalnico. Ni mi uspelo. Kot blisk se je pojavila…

Preberi več

Seksi je končni cilj. Žena je edini član komisije.

Spomnim se najinih začetkov. Ljubezen mojega življenja me je gledala kot malega boga. Zmerom in povsod. “Kako seksi si, ko se sprehajaš.” “Kako seksi si, ko ješ.” “Kako seksi si, ko se smejiš.” “Kako seksi si, ko si pravi moški, ne pa tisti brez dlak po telesu.” Stisnila se je k mojemu obrazu, vdihnila in…

Preberi več

In potem se mož vrne s službenega potovanja

Na hišo je legel spokojni mir. Otroci so zaspali. Žena ni zaspala. Bila sta izpolnjena oba pogoja, da bi se med mano in mojo lepotico zgodila strastna ljubezen. Večer prej sva namreč oba zatajila na celi črti. Najdražja je zaspala, preden sem pozno ponoči prišel iz treninga odbojke. Mene pač ni bilo doma, da bi…

Preberi več