Sedem stvari, ki sem se jih kot moški prepozno naučil

Bolj se bližam svojim petdesetim (sicer sta še dobri dve leti do tja – aaaaaagh), bolj mi je jasno, da vem zelo malo. Čudim se stvarem, ki jih odkrivam in ne razumem, zakaj jih nisem odkril že prej. No, mogoče so mi bile položene pred nos, pa sem jih ignoriral, še posebej, če so mi jih tja položili moji starši. Tukaj je ducat stvari, ki bi si jih želel vedeti vsaj dve desetletji prej:

1. Siva pod belo

Ko sem pred dvema letoma nekje (pozabil sem kje) na YouTubeu naletel na informacijo, da je za bele srajce najbolje, če je spodnja majica svetlo sive barve, mi je čeljust padla na tipkovnico. Ni minilo pol ure, že sem bil doma z eno poceni Zara telirano sivo spodnjo majico na V izrez. Spomnim se, da sem stal pred ogledalom, si majico navlekel nase in z vso nejevero čez njo počasi oblačil belo srajco. Oči nisem imel uprtih v ogledalo, temveč navzdol, ker nisem želel biti prehitro razočaran. Ko sem zapel vse gumbe na srajci, sem pogledal navzgor. Ne vem zakaj, ampak ta čarovnija deluje. In tudi noče vedeti zakaj, ker se bojim, da bo izginila.

2. Oblikovanje neobrite brade

Neobrit sem skoraj celo odraslo življenje in šele dobri dve leti nazaj mi je frizer Franck pokazal, kako z nekaj potezami spraviš kocine v red. Pred tem sem zgledal zelo neurejeno, kar vidim šele sedaj. Franck me je najprej okregal, da si ne brijem vratu in mi nato pokazal rob čeljusti, do kod se moram obriti. Aja, pa tako se brijem z žiletko, na suho. Po nekaj mesecih se koža navadi. Več v tej zgodbi.

3. Sledenje trendom

To mi ne gre in ne gre. Preden ugotovim trend, je ta že mimo. Ko sem si prvič kupil suknjič na dvoredno zapenjanje, sem zgledal kot starec. Še dve leti pred tem so bili ful v modi. Ko sem slišal, da Microsoftove delnice ful rastejo, sem jih nekaj kupil. Pol leta kasneje je prišlo do Y2K zloma. Skoraj 20 let kasneje, torej letos, sem doživel déjà vu. Bitcoine sem kupil za test, ko so bili 2.200 EUR. Na srečo sem se še pravočasno spomnil, da mi trendi zadevce ne gredo najbolje in jih prodal, ko so prišli na vrednost 2.300 eur. Danes so 6.700 EUR.

4. Orodje v garaži

Letošnje leto sem ugotovil, da ne rabim kupiti vsega orodja, ki obstaja in ga parkirati v svoji garaži. Saj imajo sosedje tudi kakšno orodje. No, ugotovil sem, da imajo običajno vse, kar tudi sam potrebujem, pa še radi posojajo. O nekom iz Novega Polja, ki ima po moji oceni več in lepše zloženo, kot imajo v Bauhausu, ne bom tokrat razpredal. Skratka, da se vrnem nazaj na tirnice, sosedje imajo vse in radi posodijo. Nekateri pridejo tudi pomagati, včasih zato, ker radi pomagajo, včasih so pač nervozni, če kdo drug upravlja z njihovim orodjem. Meni je oboje prav.

5. Hobi je hudič

V mojem življenju hobiji po neki inerciji ne morejo ostati hobiji, ampak obveznost in to sem običajno ugotovil prepozno. Kot recimo ta blog. Mic po mic, 10 in več tisoč bralcev in naenkrat si ne morem več privoščiti proste nedelje. Isto se mi je zgodilo s kockami Lego. Sem se igral in igral in si izmišljeval igre, da sem na koncu iz tega naredil posel. Polegon. Ko sem se resno lotil kitare, ki jo igram že več kot 40 let, sem pristal v bendu (in na srečo zelo hitro šel ven iz njega, ker nisem imel časa se še s tem ukvarjati). Ko bi prej vedel, da stvari običajno postanejo resne, bi se bolj osredotočil.

6. Osnove kuharije

Bože moj, koliko zanič zrezkov sem spekel, koliko razkuhane zelenjave serviral, koliko vodenih juh spil. Ne vem, zakaj sem potreboval toliko let, da sem se naučil osnov kuharije, že od tega, kam sploh sodi sol, kaj naredi, kdaj naredi, kako naredi in kako to izkoristiti. Včasih me je bilo sram kupiti dober kos mesa. Sem si mislil, da če bi pa jaz bil ta pujs in bi me v roke dobil en tak, kot sem jaz, bi se zjokal od smole, ki sem jo očitno imel za časa življenja in se mi nadaljuje tudi posmrtno.

7. Kako ženske razmišljajo

Pred leti sem v enem kafiču sedel s skupino žensk, prijateljic. Oblajale so vsakega tipa, ki je prišel mimo. Dobra rit. velike mišice. Lep nasmeh. Čudovite oči. Ta zadnja me je zaskrbela, ker za rit, mišice in zobe lahko kaj naredimo, oči pa pač so, kot so. Pa stegna so komentirale. Meni je bilo pa nerodno za dol past.
Zdaj, veliko let kasneje, mi je jasno, da se zelo zelo malo razlikujemo. Seks jim pomeni toliko, kot pomeni nam. Jebote, če bi mi to kdo rekel v najstniških časih, bi ga na gobec.
Sem pa dosti prepozno ugotovil, da vseeno obstaja ena pomembna razlika. Če žena reče možu, da ji je všeč njegov trebušček, to ni nujno res. Verjetno bi ga z veseljem zamenjala za radiatorčke. Ampak … ženske znajo to povedati tako, da je nam moškim pogodu. Po drugi strani se nam moškim zdi bolj kul, če se takšnemu komentarju izognemo ali pač povemo po resnici, ker se nam zdi prav. Butli.

In še zadnja, bonus. Ženska vs. moški. Ko bi vedel prej. Ko se žena postavi pred mene in me gleda z nasmeškom, si običajno mislim, da ji je všeč, kaj vidi na meni.
Niti pod razno. Ko se žena postavi pred mene in me gleda z nasmeškom to pomeni, da moram ugotoviti, kaj je novega oziroma drugačnega na njej.
“Ful si lepa.”
“Hvala.”
“Nimaš več navijalk v laseh?” (izgine ji nasmeh iz ustnic).
“Oči imaš drugače namazane?” (obraz ji okameni).
“NE VEEEEEM! POVEJ MI ŽE ENKRAT!!!”
“Naga sem.”

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Nabit na jajca

Enkrat v osnovni šoli, mislim, da sem jih imel enajst ali dvanajst, je napočil srečen dan tudi zame. Dobil sem svojega prvega ponija. Bicikl, ne konja. Ne spomnim se barve, niti zakaj sem ga dobil. Pa to zdaj niti ni pomembno. Dobil sem ga in bil je moj, samo moj in z njim sem delal,…

Preberi več

Dobili smo dojenčka

Pravljičnih sedem let nazaj, teden ali mesec gor ali dol, ko sva z boginjo ugotovila, da sva za skupaj, sva se med drugim odločila, da so štirje že narejeni paglavci v novo nastali familiji dovolj in da ne bova imela novih otrok. Odločitev je bila racionalna. Matematična. Večkrat v teh letih racionalno izzvana in vsakič…

Preberi več

Kako sva se z ženo lotila varčevanja

Pričetek januarja ima zadnja leta posebno mesto v mojem srcu. In glavi. Zgodaj zjutraj drugega dne novega leta se običajno spravim na tehtnico. Pred tem poskrbim, da iz sebe odvržem čim več teže – oddelam majhno in veliko potrebo, obrijem vse, kar se da obriti, si postrižem vseh dvajset nohtov, obrišem maslo iz ušes, pihnem…

Preberi več