Še ženske so utihnile

Dolgo se nisva videla. Mislim, da je minilo skoraj eno leto. A sva končno prišla spet skupaj. Andrej je prijatelj in človek, katerega pogled ti seže do kosti. No, z drugimi besedami, dela v UKC na rentgenu.

Na kosilo na teraso bistroja v center Ljubljane naju je povabila Alenka, moja najdražja, moja lepa ženka, ki je nekaj dni pred srečanjem spet fasala virus in se nama ni mogla pridružiti. Ljubim jo, lepotico mojo, a iskreno je nisva nič pogrešala. Temi, s katerima sva začinila pravo moško srečanje, sta bili vredni vse najine pozornosti. Dieta in otroci.

Tako je. Z Andrejem sva si zadnja dva meseca delila istega hudiča.

Pogled v ogledalu nama ni več dvignil samozavesti, če lahko tako imenujemo podtrebušnega junaka.

Ali nadjajčnega junaka, kakor komu ljubše. Kljub vsemu, kar znava in zmoreva, je pizdarija, če za pogled na svojo samozavest potrebuješ – ogledalo. Zato je cilj bil jasen. Trebuščku je bilo treba reči adijo. Tako je, se mi zdi, Andrej razmišljal. Jaz sem bil s sabo zadovoljen, dokler se v Šmarjeških nisem igral fotografa. Tam me je žena zjebala, ko me je pred vsemi pohvalila, kako dobro zgledam z nekaj kilogrami manj. Pa mi je hvala stopila v glavico.

Natakar nama še ni uspel prinesti njami okusne bučkine juhice, ko sva kot dva zgonjena volkova padla v vročo debato. Do tistega trenutka sem bil sveto prepričan, da je takšen pogovor možen samo med osebama ženskega spola. Očitno še marsičesa ne vem o Andreju.

“Štiri kile sem šel dol,” je navdušeno dejal in se potrepljal po trebuhu.

“Jaz sem jih skinil šest,” sem se pohvalil, vstal, si sredi terase odpel pas in si med trebuh in hlače potisnil stisnjeno pest.

“Poglej, pa to so moje ozke hlače!”
“Krompirja več ne jem, pa kruha tudi ne,” je nadaljeval.
“Jaaa, jaz ga tudi ne jem, samo malo ga jem, pa samo do kosila!”

Dvoboj dveh samcev, kdo ima daljšega je počasi prerasel v pogovor dveh pičkic, ki si imata za povedati več, kot sta sami sposobni slišati in prebaviti. Bučkino juhico sva med pogovorom zmazala z mešanico elegance in popadljivosti. Že dva meseca nisem jedel trihodnega menija.

“Ampak jebe me ta okrog trebuha, ta gre najpočasneje dol.”
“Res je, tudi mene strašno nervira, ampak sem se odločil, da se ne bom več sklanjal, ker se skup nabere, ko se sklonim, pa nočem tega gledati.”
“Kako si pa vezalke zavežeš?”
“Nosim sandale.”

Natakar nama je postregel s telečjo plečko in popečeno zelenjavco. Običajno bi si vzela pet minut pavze, da v miru pojeva. Tokrat to ni bilo mogoče.

“Kako pa športaš?”
“Gonim bicikl.”
“Ne me jebat.”
“V hrib navzgor.”
“Ti si fuknjen.”
“Ma to je najboljše.”
“To ni za trebuh dol dat.”
“Ni, je pa za kondicijo.”
“Jaz delam trebušnjake …”
“Ja saj jaz tudi …”
“Pa sklece …”
“Jaz tudi …”
“Naredim deset sklec!”
“Hahahaa, stari. Deset? Jaz jih deset naredim že, ko iščem pravi položaj za delati sklece.”
“Goni se nekam.”
“V hrib, zmerom v hrib.”
“In kako kolena?”
“Bolijo. Ampak, ti povem …”
“Čakaj, ti jaz povem …”
“Ne, ne, ker bom pozabil, boš ti potem povedal …”
“Daj si potem zapomni Objem, da ne pozabim!”
“Ok, Objem, si bom zapomnil, zdaj me pa poslušaj …”

Zgodbe, ki sva si jih imela za povedati, so se valile druga čez drugo, ne morem se spomniti, kdaj sem telečja pleča prežvečil, po moje sva govorila in žvečila obenem.

Takoj, ko sva gorečo temo o dieti zaključila, sva še bolj strastno in sedaj že skoraj stoje in z italijanskim mahanjem rok uletela v pogovor o naspidiranih otrokih in nečakih. Skupno nama je bilo to, da naju jebejo, da nimava avtoritete, pa se trudiva, jebem jim mater. Obujala sva spomine na disciplinske metode najinih staršev. Njega so po riti, če je kaj zajebal, pa še njegovega brata zraven, ker starša nista bila ziher, kdo je bil kriv, mene so pa še za sladke in ušesa vlekli. Po moje imam zato mastne lase in preslišim kakšen ženin ukaz.

Ko bi današnji otroci bili takšni, kot sva bila midva z Andrejem! Sladico sva pojedla stoje. Nisva več mogla sedeti. Govorila sva en preko drugega, si dopolnjevala stavke, se razburjala vedno bolj na glas in se smejala s krohotom. Dieta in otroci.

Natakarju sva pomahala za račun. Nekomu za sosednjo mizo je ušlo “Hvala kurcu”. Pogledal sem naokrog. Na terasi je vladala popolna tišina. Vsi so bili obrnjeni proti nama. Z Andrejem sva se spogledala.

“A si videl, stari. Vsi naju gledajo, tako dobro zgledava!”
Strinjal sem se. Odrekanje se je končno splačalo. Hvala kurcu.

 

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

Kamenko 

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zakaj nikoli več ne bom uporabljal lučke na telefonu

Velikokrat si pri pisanju zgodb privoščim kanček pisateljske svobode, ki v nekaterih odtenkih odstopa od resničnih dogodkov. Svoje utrujeno vzpenjanje po stopnicah rad opišem kot “podvig neukrotljivega leva, ki odvihra v tretje nadstropje”. Ali ko žena stopi v spalnico in sede na posteljo. V mojem svetu se to bere kot “srnica, ki je elegantno smuknila…

Preberi več

Moški z mehkimi stopali

Dolgi prazniki so za nami. Zredil sem se za en kilogramček. Polovička tega kilogramčka se je naselila pred trebušnimi mišicami, da jih obrani pred mrazom, druga polovička se je razdelila še enkrat na pol in se obesila pod oči, vsaka pod svojo. Držal sem obljubo, ki sem jo dal najmlajšima. Med prihodom Božička nisem šel…

Preberi več

V pričakovanju božičnega večera

Leto mirno, a v svoji nameri odločno, stopa proti svojem koncu. Utrujeno, vendar radostno, polno veselja praznuje svoj konec in z ognjemetom, ki ga ne vidi, kajti njegov čas bo takrat potekel, nazdravi letu, ki prihaja. Otroci rastejo. Nova znanja, nove izkušnje jim na široko odpirajo oči. Najbolj takrat, ko pričakujejo darila, ki jih prinese…

Preberi več