So se v Londonu srečali Anglež, Ukrajinec in Bosanc

To zgodbo pišem v Hyde Parku v Londonu. Sedim na klopi ob skoraj 300 let starem umetnem jezeru The Serpentine in gledam domačine, ki plavajo v njem. Zunaj je 17 stopinj, oblačno in piha mrzel veter. Še labodi so se vsake toliko odrinili iz vode in se ogreli z dvema preletoma čez park.

Obisk Londona bi moral biti rutinski. Srečati bi se morali Anglež, Ukrajinec in Slovenc (Bosanc, torej jaz). Kot na začetku vica.

No, v tem vicu je najbolj najebal Ukrajinc.

Najprej so mu organizatorji potrdili potovanje, pa si je kupil letalsko karto do Londona, zraven pa še eno povratno do Pariza, če bo že tam blizu, zakaj pa ne. Nato so mu vladni administratorji javili, da je njegova viza sprejeta v obravnavo, da bo pa zaradi dopustov v javnem sektorju prošnja za vizo obravnavana šele v začetku avgusta. Smešno za zjokat.

Tako so mu ubili dve muhi na en mah. Obisk Londona in Pariza. A javni ukrajinski ustroj ne bo dovolil, da londonska muha pade. Namreč po njihovih pravilih bo moral Ukrajinc vizo izkoristiti, četudi bo potrjena prepozno. Torej ne samo, da ga ni bilo na sestanek v London, enkrat do konca leta si bo moral ponovno plačati pot v London samo zato, da bo odkljukal zahtevo svoje vlade.

Tako se je ta angleški vic nadaljeval brez enega treh protagonistov. Torej, priletim Bosanc na Stansted letališče in si kupim biznis karto za vlak do Londona.

Ponosen, ker bom za samo dodatnih 10 funtov (11 evrov) naslednjo uro sedel v prvem razredu vlaka za London, sem skočil v prvi vagon.

Lep vlak. Veliko prostora za noge. Miza za prenosnik in malico. Mogoče malo preveč ljudi za moj okus. Stopil sem v drugi vagon. Isti kot prvi, le da je v njem sedel samo en gospod. In nikjer ni pisalo, da sem v First Class.

“Oprostite,” sem v angleščini nagovoril gospoda, “a je ta vagon First Class?”
Gospod se je nasmehnil.
“Ah, kje pa. Standardni vagon je, zgleda pa dobro, ane?”
Nos mi je padel do tal. A nisem se predal. Plačal sem 10 funtov več. Bom pač prehodil vse vagone do strojevodje, če bo treba. Na kolenih mu bom sedel za ta denar, če ne bo druga.

A na srečo mi tega ni bilo treba. Našel sem vagon, kjer je na malček bolj oblazinjenih sedežih pisalo First Class. Isto prostora za noge. Ista miza. In samo dva potnika sva bila v vagonu. Jebemti investicijo.

Ozrl sem se naokrog. Od Rossa iz Friendsov sem se naučil, da moram izkoristiti, kar plačam. Našel sem električno vtičnico. To je ta dodana vrednost. Napolnil si bom baterijo telefona, ki je na revnih 26%. V vtičnico sem vtaknil UK adapter. Na adapter sem nasadil še EU adapter, v tega potisnil vtikač in priklopil telefon. Zleknil sem se na sedež in zaprl oči.

Nekaj minut kasneje sem preveril stanje baterije. Namesto, da bi se baterija polnila, se je izpraznila na 22%! V paniki sem izpulil vtikač. Vedel sem, da obstaja pumpa, ki jo nafukavaš in prazni blazino. Nisem pa vedel, da obstaja vtičnica, ki ti prazni baterijo! Pospravil sem robo v nahrbtnik. Ne bom tvegal.

Zadaj za mano je sedel en moški. Anglež. Z nekom se je pogovarjal o svoji novi službi. Kako šele sedaj čuti, da je to služba s smislom, da se bolje počuti. Da tisto prej ni bilo zanj. Da je zdaj na poti, na kateri lahko uresniči svoje sanje. Vlak se je ustavil na postaji. Moški za mano je izstopil. Obrnil sem se k mizi, kjer je sedel. Na mizi je pustil na pol prazno steklenico coca-cole. Stopil sem do njegove mize, prijel steklenico in jo nesel v smeti na drugi konec vagona. Idiot.

Soba v hotelu je bila majhna. Dva krat tri metre plus mini kopalnica.

Dvojno okno v sobi je sledilo teoriji homeopatije. Notranje okno sem lahko odprl, a je bilo za njim drugo okno, ki je bilo fiksno zaprto. Domenvam, da ni dovolj dobro tesnilo, ker sem imel občutek, da je zrak v sobi boljši pri odprtem notranjem oknu.

Postelja je bila potisnjena ob zunanjo steno in tam, kjer sem imel glavo, je bil na drugi strani speljan žleb za vodo. Seveda je zvečer in ponoči deževalo. Sanjal sem, da sem z neskončnim curkom lulal v Temzo in poplavil London.

Naslednje jutro sem potreboval močno kavo. Z Angležem sva se sprehodila do puba blizu Exhibition Roada. Naročil sem podaljšan espresso v mali skodelici.

“Podaljšan espresso?” je vprašala natakarica.
“Ja, navadni espresso v najmanjši skodelici, pa spustite še malo vode zraven.”
“Americano?”
“Ne americano, espresso lungo,” sem potrpežljivo ponovil postopek, “espresso in potem malo vode iz mašine zraven.”
“Ok,” je prikimala in izginila za bar.

Nekaj minut kasneje je predme položila majhen pladenj. Na njem je sedela majhna čajna skodelica, v njej pljunek espressa. Zraven skodelice je stala skodelica za preliv, v kateri običajno dobimo tatarsko omako k ocvrtim kalamarom. Skodelica je bila napolnjena z neko grdo rjavo vodeno brozgo.

“Kaj je pa to?” sem vprašal.
“Voda iz espresso mašine zraven, kot ste želeli.”

Anglež živi na obrobju Londona s svojo punco. Najeto imata hiško, kar je v resnici enosobno stanovanje s teraso, dovolj veliko za mizo in nekaj stolov. Zanjo plačujeta 2.500 funtov na mesec. Pravita, da bi lahko prišla 700 funtov ceneje skozi, ampak da je vredno imeti kuhinjo v kuhinji, ne v dnevni sobi skupaj s spalnico.

Drugo noč sem bolje spal. Ni deževalo, zato me ni tiščalo lulat.

Zajtrkoval sem umešana jajca. Čudovita, zlato rumena umešana jajca. Nabasal sem si pol krožnika. Sedel sem k mizi ob oknu. Želel sem napasti zajtrk, ko sta mi vilica in nos padli na tla. Umešana jajca niso bila več zlato rumena, temveč bledo siva. Pograbil sem krožnik in stopil do servirne mize, kjer sem jih vzel. Spet so bila zlato rumena. Očitno jim dobro dene lučka nad servirno mizo. Naravna svetloba malo manj. Pa tudi, a mi bo krona z glave padla, če jajca zmažem stoje? Dober tek.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več