Po ukazu k zdravniku

Petek zjutraj. Počasi sem se splazil iz postelje in se premaknil iz spalnice v dnevno. Stopil sem do žene in pokazal na svoje grlo.

“Nekaj me praska,” sem šepnil.

Moja najdražja, ki je teden dni nazaj fasala gnojno angino in obvlada zdravstvo, je v izjavi videla priložnost, da me reši.

“Pridi sem, uleži se na kavč, odpri usta in iztegni jezik,” mi je ukazala in stopila po svoj mobilni telefon. Na telefonu je prižgala luč, jo usmerila v moje grlo in zelo od blizu pogledala moje žrelo.

“Zna biti angina,” je zaskrbljeno prikimavala z glavo in ugasnila luč na telefonu. “Pokliči zdravnico, da prideš zdaj takoj, ne moreš čakati predolgo, vikend je pred vrati.”

Njena 9 letna hči ji je ravno takrat prinesla šolsko beležko, naj si prebere navodila za starše.

“Srček, saj veš, da mamica ne vidi dobro na blizu,” se ji je žena nasmehnila in jo poslala po očala.

“Čakaj malo,” sem se pritožil, “kako pa veš, da imam jaz angino?”
“Praska te v grlu, jaz sem ravnokar prebolela angino in nekaj dni nazaj si se želel strastno poljubljati, kljub mojim opozorilom, da ga boš fasal.”

Agrumenti so argumenti. Poklical sem svojo zdravnico in se najavil pod “nujno”. Najmanj angina, sem trdil. Mogoče celo kaj več.

Vase sem zmetal zajtrk, se uredil in odbrzel v ambulanto. Sprejel me je nadomestni zdravnik.

“Usedite se,” je pokazal z roko na stol. “Kaj vas tare?”
“Angino imam,” sem se diagnosticiral in se naslonil nazaj. Od tod naprej ni več na meni. Jaz sem svoje naredil. Zdaj naj vajeti prevzamejo strokovnjaki, ki so zato plačani in me rešijo iz primeža bolezni.

“Kako se počutite,” je nadaljevala z vprašanji bela halja in stopila po svojo lučko. Takšno bolj profi, ne tisto na mobilcu. Dobil sem idejo, kaj naj najdražji kupim za naslednji rojstni dan.
“Počutim se izvrstno,” sem izstrelil.
“Vročina?”
“Kje pa, prosim lepo.”
“Odprite usta in iztegnite jezik,” je zdrdral frazo, ki sem jo danes že slišal.

Dohtar je na kratko posvetil v grlo, ugasnil luč, se nasmehnil, prikimal in se vsedel nazaj na svoj stol. Obrnil se je k računalniku in pričel tipkati. Ko je udaril zadnji Enter, se je obrnil k meni.

“Pa sva končala,” je z nasmehom nazanil konec pregleda.
“Super,” sem bil vesel pravilnosti samodiagnoze. “A recept za antibiotik dobim pri sestri?”
“Nič ne dobite, to je to,” se je še kar smehljal zdravnik.
“Ampak žena je dobila antibiotike, kako jaz ne dobim nič?”

Zdravnik je stopil k meni in me opogumljujoče potrepljal po ramenu.
“Nimate angine,” je rekel skozi smeh.
“Kako nimam angine?”
“Ne morete je imeti.”

Enemu od naju ni bilo nič jasno, kaj se dogaja.
“Ne morem je imeti?” sem zajecljal nazaj.
“Ne, ne morete,” se je tokrat že na glas smejal moj dohtar.
“In zakaj ne, gospod zdravnik?”
“Nimate mandljev.”

Zaupaj mi svoj email in prejmi nove zgodbe v svoj nabiralnik. Prijavi se tukaj.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Mojih deset pravil letošnjega pakiranja za na morje

Še štirinajst dni je do velikega družinskega dopusta, pa imam že vse nohte pogrižene. V živo se še spomnim lanskega leta skoraj istega dne, ko je vseh pet priteklin že sedelo v avtu, vsak na svojem sedežu in s sendvičem v roki, jaz sem pa stal zadaj ob odprtem prtljažniku in ugotavljal, kako lahko v…

Preberi več

Tarok: Igra, ki je najstnika zbezljala iz sobe

Življenje se resno poigrava z mano. Ko je starejši sin še cele dneve lazil po meni, sem si želel, da bi mi vsaj enkrat dal mir. Da bi se naspal. Da bi v miru pojedel svoj obrok, ne ostanke njegovega, medtem ko bi on “jahal konja” na mojem kolenu. Da bi lahko poslušal svoj glasbeni…

Preberi več

Kupil najcenejši bazen in prihranil. Vsako leto znova.

Štiri leta nazaj, ko sta bili smrklji stari 4 in 5, smo si pred bajto omislili majhen bazen. Okrogel in napihljiv, porisan z ninja želvaki. Tisti z vodo do otroške riti, če je otrok sedel v bazenu. Zanj smo plačali 15 EUR in zdelo se nam je, da smo prijeli boga za jajca. Ena najcenejših…

Preberi več