Po gobe

Vstopil sem v shrambo in iz najtemnejšega kota izvlekel veliko kartonasto škatlo. Počutil sem se zmedeno, kot bi se sredi poletja znašel sredi zime. Iz dna škatle sem potegnil tople vodotesne gležnjare in tanjše vodotesne smučarske hlače ter smuknil vanje. Iz garderobe sem izvlekel vodotesno jakno in jo prav tako vrgel nase. Stopil sem iz hiše in se razgledal po okolici. Nočni naliv je na gozdove zlil toliko kapelj, da je nekaj ur kasneje med drevesi še zmerom deževalo.

Zazvonil je telefon. Pogledal sem na uro. 7:59 je kazala. Jap, s sosedom se ni za zajebavat.
“Pridem, samo vezalke si še zavežem,” sem se mu oglasil na telefon in si jih takoj za tem tudi zavezal ter mimogrede zagrabil še dolgo palico, ki je nezainteresirano slonela na stebru terase. Z dolgimi koraki sem se odpravil po cesti navzdol proti njegovi hiši.

Z rakitniškim sosedom sva se pred njegovo hišo srečala dan prej. Brane, tako je ime sosedu, ki zdaj zasluženo uživa v penziji, me je brez omahovanja povabil na gobarjenje.
Ni mi bilo jasno, kaj bi imel on od tega, da grem z njim. Sosed je namreč znan dolgoletni gobar, oko sokolovo, gobar vseh gobarjev. O njem krožijo legende, da na deset korakov vidi mladega jurčka, ki ni še niti pokukal iz zemlje. To je seveda v popolnem nasprotju z mojim gobarskim znanjem in pristopom, ko hodim po gobe s tekaškimi čevlji in dvema leskovima palicama, pa če v gozdu koga zagledam, pričnem furat nordijsko hojo. Bolje, da me imajo za čudaka, ki zjutraj glumi Skandinavca kot gobarja, ki nikoli ničesar ne najde. Zato ne nosim s sabo nožka in košare, da ne izdam, kako črviva je moja spretnost gobarjenja.

Sosed je na moj začuden pogled reagiral tako, da je hitel navdušeno pojasnjevati.
“Ja, pokazal ti bom place, da boš vedel za naslednjič, ko boš šel sam.”
Jaz, sam? A se mu je utrgalo? Pa tako normalen se mi je zdel. Želel sem mu pojasniti, da sem zadovoljen s statusom ubogega mestnega fanta na koncu slepe vaške ulice, ki mu sosedje prijazno nosijo nabrane gobe, bezgov sok, smrekov sirup, jagodne marmelade. Kot bi cela ulica hranila prijaznega, a za lov nesposobnega potepuškega psa.
“Pridi do mene zjutraj ob 8h, jaz peljem, ti nič ne rabiš, ti dam košaro in nož, pa sprej proti klopom. Zmenjeno?”
Segla sva si v roko in zapečatila dogovor.
Povabilo sem začutil kot prijazno in dobrohotno, zato ne čudi, da sem privolil, sem ga pa vseeno posvaril pred mojo gobarsko nesrečo. Sosed je prizanesljivo zamahnil z roko.
“Ne verjamem ti, boš videl, jutri bo tvoj srečen dan.”
Zadržano sem prikimal. Kaj pa vem. Mogoče je pa v mojem življenju končno le napočil čas, da se mi iz gozdne grude nasmehne kak zdrav 20 centimetrski korenjak.

Z dolgimi koraki sem se zjutraj točno ob osmih odpravil po cesti navzdol proti njegovi hiši. Zagledal sem ga ob avtu, v srajci s kratkimi rokavi, cargo hlačami in širokim nasmehom.
“Pridi, bova najprej spila kavo in ruknila ene borovničke,” me je prijazno povabil na teraso in pokazal na mizo z dvema stoloma in pripravljeno pijačo.

Za trenutek sem zastal. Najini hiši sta druga od druge oddaljeni le dobrih 50 metrov. Torej sem hodil približno 30 sekund, pa sem že na pavzi? Upal sem, da se moja ženka ne bo zbudila in stopila na teraso po svež zrak. Iz naše terase si lahko namreč direkt videl borovničevec na sosedovi mizi.
“Brane, pa si ti ziher, da …”
Z gibom roke me je ustavil.
“Vsak začetek mora biti dober,” je rekel in stopil do avta, odprl prtljažnik in pokazal na dve košari, eno širšo in eno ožjo.
“Izberi si, katera košara ti je najbolj všeč.”
Izbral sem si širšo, torej večjo. Mene ne bo noben jebo. Danes je bil moj dan.

Ruknila sva borovničke (tako med nami: po moje niso zavrele, nobenega alkohola nisem čutil), spila kavo in se spravila v njegovega Daihatsu Rockyja. Najprej sva se peljala skozi vas, nato sva zavila na kolovozno pot in si skozi blato in vodo utirala pot do najlepših jurčkov na svetu. Deset minut kasneje sva ustavila na čistini ob poti. Stopil sem ven in se zagledal naokrog. Sredi gozda. Zvok dežnih kapljic. Nikjer nikogar. In če pride medved???
“Ma kaj, če pride, bova pa bežala,” se zasmeji Brane in zakoraka proti svojim gobarskim placom. “Veš, samo dvakrat sem srečal medveda, ampak to ni nič, moja žena ga je srečala petkrat. Enkrat ga je videla in se skrila za široko drevo. Šele nekaj ur kasneje si je upala izza drevesa pogledati, če je medved še tam. Seveda ga ni bilo, bog ve, kdaj jo je ucvrt.”

Se mi je zdelo, da so se mu te zgodbice zdele zabavne. Ker meni se niso.

“Poglej tam,” je z roko pokazal proti notranjosti gozda, “vidiš črno tablo?”
Sredi gozda je na tleh stala marmorna črna tabla.
“Tam je enega pičila čebela, je bil alergičen in ga niso mogli rešiti.”
Iz žepa sem potegnil telefon.
“Brane, ob 10h moram biti doma.”
“Kako tako hitro?”
“Glej, otroci pa delo pa to, sorry, stari.”
Brane je skomignil z rameni.
“V redu, bova samo par placov pogledala.”
Oddahnil sem si. Preživeti moram torej samo dobro uro in pol. Na čebele nisem alergičen. Za medvede ne vem, niti nočem izvedeti.

“Veš, med vikendom je v nedeljo zjutraj najboljši čas za gobarjenje. Vsi so na maši, hehe, mogoče bova imela srečo in naletela na lepe gobe, preden bi jih kdo pobral pred nama.”
Zahvalil sem se bogu, da ne verjamem vanj in da mi je v zameno omogočil večje možnosti najti svojega njami jurčka.

S sosedom sva počasi stopala v notranjost gozda, kar je neumno napisano, ker sva bila že itak globoko v gozdu.
“Glej,” je sosed nenadoma pokazal proti moji desni.
“Kaj naj gledam?” Prestrašeno sem iskal dlakavo bitje.
“Marela.”
Napel sem oči. Marela? Kje?
“Pridi,” me je povabil s sabo in stopil proti večjemu drevesu. Tik za njim se je bohotila velika in široka marela.
“Vidim,” sem zaklical in skočil do nje. Iz košare sem potegnil nožič. Brane je stopil k meni.
“Kaj počneš?”
“Ja odrezalo jo bom spodaj pri zemlji, sem videl na Youtubeu, da tako delajo.”
“Ma daj, ne seri.” Stegnil je roko, gobo odtrgal tam nekje na sredini peclja in mi jo položil v košaro. “Da ne boš s prazno prišel domov.” Navihano se je nasmejal in odkorakal naprej.

“Tam,” je spet zaklical in pokazal nekam.
Štirje jurčki drug ob drugem.
“Pa še tu,” je nekaj sekund kasneje spet pokazal nekam v gozd. Osamljen jurček.
“Glej, glej,” se je nasmehnil par korakov naprej, počepnil in pokazal nekam navzdol. “A ga vidiš?”
Bil sem zmeden.
“Kaj in kam naj gledam?”
Pokazal je na mini kupček listja.
“Pobrskaj spodaj.”
S prsti sem objel izboklino in iz nje potegnil lepega mladega jurčka.
“Kako za vraga …?” Sosed se je samo nasmehnil in pokazal, naj mu sledim.
“Še tam poglej,” je namignil z glavo proti svoji levi. Hitro sem se obrnil v pokazano smer in zagledal mogočnega korenjaka. Skočil sem proti njemu.
“A vidiš, tudi ti si enega našel,” se je nasmehnil in se odpravil naprej. Želel sem mu oporekati, pa sem se raje potiho kujal.

Nazaj sva se vrnila s polno košaro jurčkov. Brane mi je pred slovesom natočil še ene borovničke in mi obenem dal nasvet, kako naj gobe zamrznem. Ponižno sem ga poslušal. Kako ga ne bi, podaril mi je namreč vse gobe, ki sva jih … se opravičujem … ki jih je nabral. On jih ne je. Jih pa rad nabira. Zmerom se mi je zdel čuden, ta moj sosed.

Domov sem se vrnil z Branetovo polno košaro gob. Moja srnica me je pričakala na terasi, vsa ponosna name. Z dolgim poljubom mi je čestitala za bero. Pohvalila me je, da sem pravi moški, da sem očitno sposoben preskrbeti celo družino. Da se mi bo za to še posebej zahvalila zvečer. Stisnil sem zobe. Nisem ji povedal, kako je bilo v resnici. Zadnja stvar, ki bi si jo namreč želel je ta, da bi se zvečer zahvalila sosedu.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več

Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca. Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo. “Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze. “Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot. “Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi…

Preberi več

Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?” “Imam.” “Imaš kuli?” “Nimam.” “Ga imava kje v torbi?” “Ne.” “Imaš kakšnega v svoji torbici?” Tišina. “Alenka?” Zardela je. “Imam, pa ne dam.” “Kulija ne daš?” “Nimam kulija, imam črn…a flomastra.” “Dva flomastra?” “Da.” “Daj enega za križanko.” “Ne dam.” Njen glas je bil odločen. ? “Nikomur jih ne dam. Samo moja sta.…

Preberi več