Odpravili smo se na dopust in se samo enkrat skregali

In tako je napočil dan D – Dopust – in z njim preizkus pravil pakiranja v praksi. Bil sem prepričan, da bom na to temo imel za celo zgodbo pisanja, a sem se motil. Brez izjeme so se vsi držali dogovorjenega. Sicer si je najstnik naložil pet knjig namesto dveh, kolikor mu je pripadalo, a je to prišlo prav najstnici in meni, ki se s knjigami nisva najbolje založila. Res je tudi, da je moja čebela s sabo vzela šestnajst majic in najstnik štirinajst, a drugače je šlo vse po načrtu, razen morda še to, da otroci s sabo niso vzeli veliko svojega denarja, kar se bo poznalo pri nama z najdražjo, torej pri meni.

Zadovoljni, da smo uspeli vse spraviti v avto in strešni kovček, smo se odpravili na pot.

Ljubiteljica visokih temnolasih moških nama je za na pot pripravila plastenko vode in prosila, če lahko ustaviva še na Petrolu za kavo, kao “nikoli ne veš, kdaj se lahko lanska pot ponovi.”

Nismo naredili pet kilometrov, ko je stasita lepotica odprla plastenko z vodo in ruknila dva požirka.
“A boš?” me je vprašala.
“Bom,” sem rekel in stegnil roko proti njej.

Odkar se poznava, mi kraljica mojih sanj žre živce, ko gre za prehranjevanje in pitje v avtu. Ne znam, ne morem in ne zmorem ji razložiti, da sem JAZ ta, ki gleda na cesto in ONA ta, ki gleda mojo roko, v katero mi položi, kar je za položiti. Ne, pri nama mora biti obratno.

JAZ gledam, kje okrog moje glave mi drži sendvič in se stegujem do njega, da ga lahko pajsnem. Ženka sovoznica pa gleda na cesto. In mi teži, da naj pazim, kako vozim, ker sem skoraj zadel robnik!

Enkrat mi je kruh s pašteto namočila v oko.

“Nekdo mora gledati na cesto,” je zasikala name.
“Ja, JAZ moram gledati na cesto, JAZ sem voznik!”
“Očitno ne najboljši, če moram še jaz gledati na cesto!”

Skratka, v tej igri ne morem zmagati. Zato sem se pred časom iz čiste nagajivosti odločil, da bom gledal na cesto. Prosil sem jo, če mi da požirek vode. Stegnil sem roko. Držal sem jo kot oni LEGO možički, kot rak, pač pripravljen, da primem plastenko. Kraljica mojega življenja je snela zamašek na plastenki in mi podala pijačo, seveda je bila nekaj centimetrov prekratka, ker je gledala na cesto. Tako sva prevozila kak kilometer, jaz s stegnjeno roko, čakajoč na svojo pijačo in ženka s stegnjeno roko, v kateri je držala plastenko.

“A me zajebavaš?” je ponorela.
Začel sem se režati.

“Ne zajebavam te, samo rad bi, da mi daš vodo v roko, pač ne moreva oba gledat na cesto.”
Zaprla je plastenko in jo položila v sredinski predal med sedežema.
“Sam si jemlji za piti, ko boš žejen. Ti mene ne boš zajebaval!”

Tokrat, na poti na dopust, nekaj kilometrov od doma, sem jo torej prosil za požirek vode. Najdražja je odprla plastenko, usmerila svoj pogled na cesto in mi plastenko položila NA roko. Prepričana, da sem plastenko prijel, jo je spustila.

“NEEEEEE!” sem se zadrl, ko se je plastenka polna vode obrnila proti meni in se nagnila nad moje hlače. Z obema rokama sem reševal pijačo in svoje hlače, a mi ni uspelo veliko rešiti. Kot bi me slon poscal.
“Zakaj nisi prijel vode?” je bilo vprašanje, ki ga nisem pričakoval.
“Jaz prijel? Zakaj si jo izpustila?”
“Ker bi jo moral prijeti, pa je nisi! Še dobro, da sem jaz gledala na cesto, da se nismo zaleteli!”

Od tod naprej sem izgubil nekaj minut spomina. Žena pravi, da se mi je strgalo.

Na srečo pol litra vode okoli moje moškosti ni vplivalo na preostanek poti. Pojoč in smejoč smo se pozno popoldan pripeljali do Šibenika in se namestili v Solarisu. V bližnjem hotelu sem na bankomatu dvignil 1.600 kun in z osmimi 200 kunskimi bankovci skupaj s sinom zakorakal v trgovino po vez vode in nekaj malenkosti, ki smo jih pozabili doma. Slavica, prodajalka v trgovini, nama je za robo naračunala 130 kun. Plačal sem z bankovcem za 200 kun in Slavica mi je vrnila en bankovec za 50 in enega za 20 kun.

Naslednje jutro sem se navsezgodaj odpravil v isto trgovino k Slavici po kruh in rogljiče. Plačal sem z bankovcema, ki sem ju dobil prejšnji dan od nje.

“Ovaj vam ne važi,” je rekla prodajalka in mi vrnila bankovec za 50 kun.

“Kaj mi ne važi?” sem jo vprašal, misleč da sem ji po pomoti dal evre.
“Taj bankovec za 50 kun, ne važi, nema ovo ovdje i ovo ovdje,” mi je s prstom nekaj kazala na mojem bankovcu, “moral bi imati to in to,” je potegnila iz blagajne svojih 50 kun in pokazala dva holograma, ki sta na mojem bankovcu manjkala.

Stal sem pred njo, kot bi mi kdo noge posekal. Kot bi jaz njo hotel nategniti, v resnici je pa ona mene.
“Ampak,” sem začel previdno, “tale bankovec ste mi vi dali včeraj, ko sem bil pri vas.”
“To je nemoguče,” je ostro odvrnila Slavica, “10 let radim v tej trgovini, meni se to ne može dogoditi.”
Počasi mi je začelo odnašati pokrov.
“Slušajte, Slavica,” sem jo prekinil. “Včeraj sem v ta kamp prišel samo z 200 kunskimi bankovci. Vi ste bili prvi, kamor sem vstopil in vi ste mi dali teh 50 kun.”
Slavica me je obžalujoče pogledala.
“A znate, da se vsake godine nađe netko, koji dobije takvu novčanicu. Če bi jaz to konec dneva dala finačnici, bi mi ga zavrnila, bi morala platiti iz svojega žepa.”
Tu je torej tičal zajec.
“Jeste s avtom?” me je vprašala.
“Da?”
“Znate, najbolje, ako se odvezete v Šibenik v FINO (finančno agencijo), čula sam, da tamo još menjaju.”
“A danes delajo?”
“Na žalost ne.”

Stopil sem iz trgovine in pozabil na teh 50 kun. Njej bodo trgali, če jaz tega ne požrem. Domnevam, da bi se lahko pozanimal, kakšni bankovci so v obtoku v državi, katero obiščem. In tako in tako FINA dela med tednom. Če bom kdaj šel v Šibenik.

V našo mobilno hiško, ki je lepih elegantnih ženinih 40 korakov od morja, sem prinesel zajtrk. Ljudje so se pričeli zbirati na plaži, nekateri so obstali okrog naše mobilne hiške. Številčna hrvaška družina z malimi otroki med njimi.

“Andrija, mali bi piškio,” je možu zaklicala žena, držeč za komolec petletnega mulca. Stala sta pred nami, tri metre od naše terase, kjer smo jedli.
“Pa nek piški iza ovog drveta,” je pokazal foter na drevo, ki je prav tako tri metre od naše terase, okrog katerega se naši otroci radi igrajo.
“Halo, mi tukaj stanujemo,” sem z mirnim, a odločnim glasom rekel v hrvaščini.
Mama me je pogledala, sinku nazaj gor potegnila kopalke in ga odvlekla k možu.
“Vozi ga piškit gore na vece,” mu je zabrusila in odkorakala vstran.

Po nekem čudnem naključju sva z drago vendarle morala v Šibenik. Žal je bila nedelja in FINA je bila zaprta. Midva sva potrebovala lekarno, ki je bila odprta samo še 40 minut, a prej sva morala na recepcijo po osebne izkaznice, ki smo jih pustili tam na dan prihoda.

Z ženko sva stopila do receptora. Žena je prevzela pobudo, jaz sem stal bolj zadaj.
“Nama lahko prosim daste osebne izkaznice, morava v lekarno po nekaj.”
“Gospa, malo če potrajati,” je počasi odvrnil gospod, sicer že v letih, “znate, ne mogu brzo hodati, stegla mi vena na nogi.”
Stegla mu vena? Kaj hudiča to pomeni? Da mu je na nogi nabreknila vena? Stari, napačni del telesa ti je nabreknil, če mene vprašaš.
Gospod se je počasi premaknil proti drugemu koncu recepcije in še bolj počasi nazaj, noseč osebne izkaznice.
“Veste mogoče, katera lekarna je najbližja in odprta?” sem vskočil s svojim vprašanjem.
“A šta tražite u lijekari?”
Moji lepotici se je za trenutek zazdelo, da ni v pravem filmu.
“Eno mazilo, me je nekaj pičilo,” mu je odvrnila.
“Aha,” je skrivnostno prikimal gospod in se s hitrostjo zlate analogne dobe lotil brskanja po računalniku.
“Da pogledam,” je zabrundal in počasi kliknil najprej nekam desno zgoraj in se ob tem s celim telesom in s stolom vred obrnil proti točki klika. Potem je kliknil nekam diagonalno dol in se s s stolom obrnil proti spodnjemu delu monitorja. Pa jebemmu, še v NASI se ne obračajo tako, pa imajo ekran čez celo steno, gospod ima pa 14 colski monitor na katode!

Končno je na internetu našel najbližjo lekarno in nama povedal naslov. Hitro sva se mu zahvalila in se odpravila proti izhodu.
“Gospa, gospa,” je zaklical za nama. Obrnila sva se in obstala. Se je zmotil v naslovu lekarne? Mogoče delovnem času?
“Gospa, znate,” je zadovoljno nadaljeval gospod, “možda mi nije stegla vena. Možda me je samo uhvatio krč.”

Prijazno sva se mu zahvalila za informacijo o njegovem zdravju in odbrzela proti mestu.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več