Napačno parkiral in sam poklical redarja

Ura je ravnokar odbila sedem zjutraj. Ležim na ležalniku pred mobilno hiško v Solarisu in za menoj je jutranje kopanje. Voda v morju je glede na prejšnje dni nenavadno mrzla. Ko sem se vanjo po mukah končno potopil do vratu in si umaknil kopalke, da bi lulal, nisem čutil, kdaj sem začel lulati in kdaj sem nehal. Za ziher sem v tej pozi ostal še dobre pol minute, si ga stresel, pokril kopalke nazaj in zaplaval. Kasneje, ko sem prišel iz vode in se ogrel, me je hudo pritisnilo na malo potrebo.

Glede na količino izločenega dvomim, da sem v morju sploh lulal. Pa še brezveze sem si ga stresel.

Nekaj dni nazaj se nas je vseh šest odpravilo v Šibenik na večerjo. Na Tripadvisorju smo našli burger plac Bounty, ki je imel vse, kar smo si želeli – burgerje. Uspelo mi je parkirati ob obali zelo blizu parkirnega avtomata. Nisem ga ravno parkiral po pravilih, parkirna mesta so se končala nekaj metrov vstran, potem je bilo narisano za en avto veliko črtasto polje, kjer nisi smel parkirati, ampak en Francoz zraven je bil parkiran čisto napačno, zato sem ga sam stisnil na one črte in upal, da zaradi teh nekaj metrov Hrvati ne bodo preveč komplicirali. Kolikor vem še nikoli niso.

Moja finančna kotrolorka je medtem odskakljala čez cesto do parkomata in vanj rutinsko vstavila bankovec za 20 kun. Parkomat ji je bankovec potisnil nazaj. Ženkica je poskusila ponovno. Parkomat ji je bankovec ponovno zavrnil. Stisnilo me je v želodcu. Še nikoli nisem naletel na koga, ki bi si upal to narediti moji najdražji. V mislih sem začel prositi parkomat naj za božjo voljo popusti. Ni šlo. Stopil sem zraven.

Moja miss Adriatic mi je v dlan stisnila bankovec, stopila korak nazaj in prekrižala roke.
“Saj znam vtakniti denar v avtomat,” je siknila.

Z rahlim nasmeškom sem ji dal vedeti, da bo vse v redu, da bom uredil situacijo. Otroci so se ta čas že posedli na rob pločnika in občudujoče gledali fotra, ki bo zdaj zdaj rešil situacijo.

Zravnal sem bankovec in ga potisnil v parkomat. Mašina mi je bankovec zavrnila. Obrnil sem bankovec horizontalno in ga ponovno potisnil v parkomat. Neumna škatla mi ga je izpljunila nazaj. Zdaj sem bankovec obrnil vertikalno in poskusil še dvakrat. Brez uspeha. Obrnil sem se proti vrsti, ki se je naredila za mano.
“Žao mi je, parkomat ne radi,” sem odpametoval svoje in se pomaknil na stran k svoji lepotici.
“Bom poklical nadzorne, da povedo, kaj nam je narediti.”

Našel sem telefonsko številko mestne službe za parking in jim razložil situacijo. Nema problema, je rekel dežurni, pridem takoj, samo na motor skočim, pa sem tam.

V tem času so vsi, ki so čakali za mano v vrsti, svoje opravili s kovanci, ki jih mi seveda nismo imeli. Iz čiste radovednosti sem še enkrat stopil do parkomata, vanj potisnil isti in edini bankovec, ki sem ga imel … in iz mašine se je prikazal parkirni listek!

Žena, vesela kot spomladansko prebujenje, je pograbila listek in ga nesla v avto.
“Ampak ne moremo oditi od tod, če so redarji rekli, da nam pridejo pomagati,” sem potarnal. Žena se je strinjala. Bomo počakali gospoda, obljubili smo mu.

Stala sva pri parkomatu, na drugi strani ceste od tam, kjer sva parkirala avto. Gledal sem štiri otroke, ki so še kar sedeli na robu pločnika in niso več vedeli, kaj bi sami s sabo. In gledal sem naš napačno parkiran avto.

“Jebemti sem idiot,” sem se obrnil k ženi.

“Kaj?”
“Ma kaki idiot, kralj idiotov! Sam sem poklical redarje, da pridejo sem, kjer imam napačno parkiran avto!”
Partnerka v dobrem in slabem je zavzdihnila. Stopila je k otrokom čez cesto, mi vmes navrgla “Boš že rešil” in otroke odpeljala do stojnic s kitajsko robo.

Gospod na motorju je kmalu prispel. Starejši, vitalen možakar s klasičnimi dalmatiskimi brki in simpatičnim pogledom. Zahvalil sem se mu, da je prišel, mu razložil, da je parkomat popustil in da je glede kartice urejeno.
“Nema problema,” se je nasmehnil gospod in vprašal “a gdi van je avto?”
Za trenutek mi je zastalo srce. Pokazal sem na Subaruja čez cesto.
“Tamo mi je avto, pa ne znam, da li je prav parkiran,” sem se odločil direkt vsekat, pa kaj bo, bo.

Gospod redar je pogledal proti avtu in zmajeval z glavo.
“Pa vidite, da tu nije parking,” je z roko pokazal na narisane črte.
“Pa vidim, da nije,” sem globoko vzdihnil in se prepustil usodi, “nigdje nema za parkirati.”
Gospod je še enkrat odkimal z glavo in iz žepa potegnil telefon.
“Koga boste pozvali?” sem vprašal s kepo v želodcu.
“Naše dečke, ki vozijo pauka,” je odvrnil in stopil korak vstran.

Nisem slišal vsega, kar je povedal v telefon fantom, ki vozijo pajka, a tisto, kar sem slišal, je bilo dovolj, da sem ga želel objet.

“Da, Slovenci. Ma parkirali su tu na cisti na otoku, gdi se ne smije … ma uredno su platili … sami su me pozvali, moš mislit … da, da … Slovenci, da … vidit češ ga, stoji ovdi na tim prugama … a ovdi imate jednog Francuza, parkira je usrid ciste … čeka na vas, dođite i pokupite ga …”

Burger je bil slasten, kot da bi ga Francozi delali.

foto: macic7

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več