Moško stranišče

Sedel sem v prostornem baru za majhno okroglo mizo v ogromnem kompleksu sredi Združenih držav. Družba je bila pisana, pogovori strastni, polni spominov in izmenjav informacij. Z nekaterimi, ki so sedeli ob meni, se nisem videl več let in to nam je bilo čisto v redu. Kot bi vedeli, da se bomo prej ali slej dobili na tej ali podobni strokovni konferenci.

Število nas, ki smo se takrat nahajali v konferenčnem centru, je presegalo moj okus za približno milijon glav. Tako, ocenjeno na oko. Če bi nas bilo pol manj, bi bil bar še zmerom prepoln in bi se še vedno enako veselili proste mize, za katero smo sedeli sedaj, četudi je bila na zelo prometni lokaciji – tik ob manjšem moškem stranišču.

Moj stol je bil naslonjen na steno stranišča, korak od vhodnih vrat. Zvočna izolacija kraljevega prostora je bila ravno pravšnja, da nisem slišal porodnega stokanja zaprtežev, predvsem Evropejcev, ki jih je premik časa vrgel iz bioritma, sem pa zato slišal, kdaj so potegnili vodo in kdaj so si umili roke.

Najprej stranišču nisem posvečal nobene pozornosti. Dogajanje za našo mizo je bilo namreč nabito s pozitivno energijo in veliko smeha. A vendar sem nehote opazil starejšega gospoda s sivo brado in svetlimi chinos hlačami, spuščenimi pod večji trebušček, kako je v kratkem času že drugič zakorakal na malo potrebo. Domneval sem, da si je prehladil mehur, kajti od trenutka, ko je vstopil v stranišče in do rahlo splaknjene vode, kar je nakazovalo, da je uporabil pisoar, je minilo zelo malo časa. Kmalu zatem je stopil ven, a ni bil nič kaj bolj zadovoljen kot takrat, ko je prišel. Od tod moja domneva o prehlajenem mehurju.

Pogovor za mizo se je počasi osredotočil na določene igralce v stroki in njihove težave ter iskanje ustreznih kreativnih rešitev. To je bilo področje, ki mi je zmerom ležalo, zato sem lahko sodeloval v pogovoru tudi tako, da sem del svoje pozornosti namenil opazovanju moških, ki jih je tiščalo in so sključeni in s hitrimi korami brzeli proti oltarju odrešitve ter ta isti prostor zapustili s širokim, petelinjim nasmehom in vzravnano hrbtenico.

Kmalu, ne bom trdil, da nezavedno in nehote, sem si ustvaril segmentirane vzorce obnašanja. Moškega, ki na konferenci tišči na stranišče, sem prepoznal že zelo na daleč. V množici je izstopal po tem, da je hodil po ravni in najbližji poti do stranišča, ne glede na to, med koliko skupin je moral stopiti in s tem prekiniti njihov pogovor. Opazoval sem hitrost koraka proti veceju, njihovo (ne)zanimanje za okolico med hojo (tekom) proti veceju, agresivnost odpiranja vhodnih vrat in zapiranja vrat v kabino za veliko potrebo, čas med vstopom v stranišče in potegnjeno vodo ter na koncu dodal še šum vode ob umivanju rok ter sušilec rok, ki se je zaganjal kot vzlet reaktivnega letala.

In potem sem na daleč zagledal njega. Bivšega kolega iz bivše firme, s katerim se nisva videla več kot deset let. Kako seka skozi pogovore majhnih skupin, ki so mu stali na poti. Kako ima pogled uprt v zaprta modra vrata ob mojem stolu. Kako hodi vedno hitreje in vedno bolj sključeno.

Nekaj korakov pred vrati me je zagledal. Nasmeh na obrazu je bil podoben tistemu iz porodnišnice, ko ženi med najhujšimi popadki rečeš, naj se nasmehne v fotoaparat. Iz njegovega grla se je slišalo grgranje, kar bi lahko prevedel v nekaj med “lepo te je videti”, “pridem nazaj” in “umrl bom, če ne izpraznim mehurja!”

Vrata je skoraj vrgel s tečajev, skočil k pisoarjem, dobro minuto kasneje sem zaslišal rahlo splaknjeno vodo in takoj zatem je s širokim nasmehom stal pred mojim stolom. Šumenja vode in sušilca rok nisem slišal.
Pred mano je stal kolega, s katerim se nisem videl več kot deset let. Ves nasmejan me je gledal v oči in iztegnil desno roko, jaz sem pa razmišljal, a se mogoče spomnim, če je kolega desničar ali mogoče, bog daj, levičar.

Nekaj tednov nazaj sem sedel na kavi s prijateljem. Sedela sva ob stranišču v podjetju, kjer dela, en njegov sodelovec je stopil mimo naju na vece, pa sem se spomnil na to zgodbo. Vprašal sem ga, kaj bi on naredil v mojem primeru. Idejam sva se režala do solz. Na koncu se je odločil, da bi mu ponudil kepico.

Meni takrat možgani niso delali tako hitro, pa tudi fore s kepico še nisem poznal. Vstal sem s stola in mu ponudil roko. Povedala sva si par besed, ob tem sem svojo desnico držal vstran od sebe. Ko sva se poslovila, mi je še enkrat segel v roko. On je odkorakal v nepregledno množico poslovnežev, jaz sem stopil v stranišče do prvega umivalnika.

Za ziher sem do konca tistega dne vse stvari oddelal z levo roko.

Mini bonus, ker mesec dni nisem objavljal

3 najtežje stvari, ki sem jih kot desničar počel z levo roko (ko sem imel prste desne roke poškodovane):

1. Zapiranje gumbov na sveže opranih kavbojkah. Za popizdit.
2. Striženje nohtov s škarjicami. Šel sem kupit nove, ker sem bil prepričan, da so škarjice zanič.
3. Podpisovanje. Tista pogodba še danes velja, kljub temu, da podpisa nihče ne prepozna.

Photo by Markus Spiske freeforcommercialuse.net from Pexels

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Hofer in Lidl. Vse je igra.

Nedavno sem nekje na družbenih omrežjih naletel na žolčno pritoževanje kupcev čez hitrost blagajničark v trgovinah Hofer in Lidl. Da jih spravljajo v stres, da nimajo časa zložiti izdelkov v nakupovalno vrečo, da jih ne brigajo njihove norme, da namerno zlagajo stvari v vrečo bolj počasi in še počasneje iščejo kreditno kartico, da bi ja…

Preberi več

Slab spomin za dober zakon

Približevala se nama je z nasmehom. Najprej je objela mojo najdražjo, ki je tisti dan kot voditeljica dogodka sijala v novi črni obleki, nato se je obrnila k meni. “Kamenko,” sem prijazno zinil, se nasmehnil in ji ponudil roko. Neprepričljivo mi je stisnila roko, potihem in dosti začudeno izustila svoje ime, ki ga nisem razumel,…

Preberi več

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več