Mojih deset pravil letošnjega pakiranja za na morje

Še štirinajst dni je do velikega družinskega dopusta, pa imam že vse nohte pogrižene. V živo se še spomnim lanskega leta skoraj istega dne, ko je vseh pet priteklin že sedelo v avtu, vsak na svojem sedežu in s sendvičem v roki, jaz sem pa stal zadaj ob odprtem prtljažniku in ugotavljal, kako lahko v poln avto stisnem še dva, seveda največja, kovčka.

Vsako leto je ista zgodba. Vsi obljubijo, da bodo pazili pri pakiranju, da bodo s sabo vzeli samo najnujnejše.

In zmerom sem jaz ta, ki se na koncu jebem s počitniškim tetrisom.

Najstnik, ki na dopustu ne dela druga kot plava in spi, je običajno s sabo vzel prenosni računalnik, Playstation, Nintendo DSi, Nintendo DS Lite, pa še en jebeni Nintendo DS karkoli že 3D, pa zraven slušalke, da nas ni slišal, ko smo mu težili, pa kable, ker je treba vse povezati. In potem smo prišli na morje in se je spomnil, da je gate pozabil doma. Tudi tiste, katere naj bi oblekel za na pot.

Najstnici je običajno šlo bolje od rok. Harry Potter knjiga prvi del, pa drugi del, pa “saj ne bom dala vseh v kovček, eno bom imela v roki in jo brala na poti”. Deset kil knjig je ležalo na tleh in čakalo, da se jih bo spakiralo za s sabo. Mar bi jo navadili na Nintendo DS.

Mali dve čebeli sta zmerom do sedaj bili najbolj razumevajoči. Obe sta vsako leto stali pred mano z velikimi očmi in poslušali podatke o tem, koliko kubičnih centimetrov je velik prtljažnik, kako gume ne vzdržijo takšnega pritiska, da jih lahko raznese, kako med vožnjo ne moreta držati igrač v roki, ker nič ne bom videl nazaj čez meter in pol visokega medveda.

“A lahko imava LEGO kocke?”
“Lahko, vsaka en paket.”

Pa nista čebeli krivi, da sem zajebal, ker nisem definiral, kaj je paket. Od nekod sta privlekli škatlo, v katero bi spravil pralni stroj, v njej pa že sestavljen princeskin grad z vsem pohištvom.

“Tega ne bom vozil!” sem se razhudil, “razen, če bi radi šli na morje samo s to škatlo brez oblek?”
“Jaaaaaaa!”

Prosil sem ju, naj vsaj razstavita grad, pa ga lahko vzameta s sabo. Gledali sta me, kot bi z Marsa padel.

“Kesar, grad je sestavljen, nihče se ga ne bo dotikal in razstavljal. Pa pokonci bo stal, ker drugače se lahko pohištvo premakne.”

Opravičil sem se jima, ker nisem natančno opredelil, katere igrače lahko in katerih ne moreta vzeti s sabo. Sestavljenega princeskinega gradu žal ne moreta. Naj vzameta nekaj majhnega, sem jima svetova, nekaj, kar lahko tudi leži, ne da bi razpadlo na pol.

“Lahko konjčke?”
“So majhni?” sem vprašal, nisem padel na isto foro.
“So, kot dlan majhni.”
“Ok.”

Nabrali sta za celo štalo konjev. Škatla, v kateri je prej bil princeskin grad, je bila premajhna.

Žena mi na srečo nikoli ni ugovarjala glede omejitev pri pakiranju.

“Lahko vzamem s sabo to čudovito obleko, ki mora biti ves čas poti obešena na obešalniku?”
“Na obešalniku? Pa kaj misliš, da vozim avtobus?”
“V njej pridejo joški ful do izraza.”
“OK!”

“Ti čevlji mi naredijo noge ful dolge.”
“OK!”
“Pa tile tudi.”
“OK!”

Nekaj ur kasneje sem na tleh v dnevni sobi zagledal dva manjša kovčka. Ponosen sem bil na svojo ženo.

“Wow, samo dva kovčka imaš,” sem jo pohvalil.
“Jap, dva kovčka kozmetike. Da bom lepa zate. Skoči gor v spalnico po ostale kovčke, ne morem jih dvigniti, so pretežki.”
“Ostali kovčki? Pretežki?”
“Sem s sabo vzela tisto prosojno bluzo, ki ti je všeč.”
“OK!”

Lansko pakiranje se je končalo tako, da so se žena in čebeli na morje odpravili z vlakom. Nihče se namreč ni želel odpovedati svojim stvarem.

Letos sem eno leto modrejši, starejši, izkušenejši. Letos me ne bo noben jebo. Vsem sem povedal, da je količina prtljage omejena in jim že postavil 10 pravil:

  1. Stvari morajo spakirati v vrečke ali mehke torbe, da čim bolje izkoristimo prostor v prtljažniku.
  2. Nepremičnine in živali ne smejo z nami. Četudi so iz plastike.
  3. Dovoljena je ena knjiga na teden na osebo. Naj počasneje berejo.
  4. Dovoljena je ena majica na štiri dni. Razen za mojo najdražjo, ki lahko s sabo vzame kolikor hoče majic z globokim dekoltejem.
  5. Od športnih rekvizitov sta dovoljeni ena žoga za odbojko in dva badminton loparja s tremi žogicami. Če komu odbojka in badminton ne dišita, naj dela sklece in trebušnjake. Za slednje ne rabiš nobene opreme.
  6. Za večerno zabavo so dovoljeni: dva paketa tarok kart, štirje kuliji in en zvezek. Karkoli na kabel ali baterije je strogo prepovedano.
  7. S sabo bomo nesli samo eno zobno pasto, ne vsak svoje.
  8. Vsak naj s sabo vzame svojo britvico. Jaz moje ne dam nikomur več.
  9. Hočeš več kot en sladoled na dan? Vzemi s sabo svoj denar. Kaj? Šparaš za nov Nintento? A ti veš, da kdor igra igrice, ne liže?
  10. Samo meni je dovoljeno, da si med pakiranjem izmislim še kakšno pravilo. Namreč prepričan sem, da me bodo poskusili nategniti, kolikor sem težek in visok. Zato imam že danes pogrižene nohte. Ker ne vem, kakšen pekel me spet čaka.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več