Milijonsko mesto Split

“Nek idu k vragu,” se je nasajal nad stoječim prometom Josip, po poklicu pomorščak, včasih manager hotela, sedaj Uber taksist. Noče govoriti o slednjem. Ga zgleda boli.
“Leta in leta hodi v Split vedno več turistov, vse ceste so zabasane, na milijone jih prihrumi, župan pa nič, samo zase skrbi. Vi Slovenci ste to pametno naredili. V Ljubljani ste rekli “Stop priseljenci”, pa ste zato postavili Novo mesto, da ljudje niso rinili v Ljubljano, temveč so ostali tam.”

Dvignil sem roko.
“Eeeee, Novo mesto je nastalo v 14. stoletju …”
Josip je samo odkimal z glavo.
“To že, vendar se je začelo večati šele v 60 letih prejšnjega stoletja zaradi Ljubljane, ki ni noter v mesto spustila novih ljudi.”

Ok. Nisem se želel vpletati v ta pogovor. Premalo sem vedel o Novem mestu in Ljubljani, pa še Josip je obrnil na štiripasovnici, čez polno dvojno črto, da naju je pobral. Prejšnji Uber taksist naju je odjavil, ker se mu ni dalo narediti prekrška ali peljati naokrog.

“Več kot šest meseci nazad videli smo se zadnji put,” je žalostno skomignil ob vprašanju, če je bil zraven pri zadnjem slovesu od Oliverja Dragojeviča, “vzel je kitaro v roke in pel z mojimi otroki, tam na stopnicah smo sedeli, pa smo peli otroške pesmi, pa njegove pesmi.” Pokazal je nekam desno med ulice. “Dan, ko je umrl, sem potočil največ solz v svojem življenju. Še vedno se nisem pobral. Bil je velika zvezda. Washington Post je pisal o njegovi smrti. New York Times prav tako.”

Sam sem gledal skozi okno taksija, ki se je premikal meter na minuto. Mimo mene so brzeli turisti, nekateri so za seboj vlekli kovčke, drugi so si ogledovali spominke, ena bejba je samo poskočno hodila, v ohlapni majici, brez modrca. Se mi je zdelo, da sem jo malo predolgo gledal, a se moja lepotica ni pritoževala. No, roko na srce, ni me videla, ker sem sedel pred njo.

Sicer je bila pot do Splita brez posebnosti. Edino na eni bencinski me je presenetilo, ko sem odprl zadnja vrata. V vratih sem zagledal velik prazen kozarec za vlaganje.
“Alenka, kaj pa ta kozarec dela v avtu?”
“Mah,” se je namuzala moja srnica, “saj veš, če me med vožnjo ful lulat, da ne rabim skrbeti.”

Jutri greva na trajekt.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Srečanje s plastičnim kirurgom

Ok, tako je bilo, kot bom napisal in skoraj nič drugače. Moram povedati, dati iz sebe, pa še žena mi je zagrozila, da se mi ne piše svetla prihodnost, če iz tega ne napišem zgodbe. Ker bi se rada spet malo zabavala na moj račun. Rad jo imam, zato sem ji ustregel. Danes sva se…

Preberi več

Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca. Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo. “Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze. “Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot. “Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi…

Preberi več

Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?” “Imam.” “Imaš kuli?” “Nimam.” “Ga imava kje v torbi?” “Ne.” “Imaš kakšnega v svoji torbici?” Tišina. “Alenka?” Zardela je. “Imam, pa ne dam.” “Kulija ne daš?” “Nimam kulija, imam črn…a flomastra.” “Dva flomastra?” “Da.” “Daj enega za križanko.” “Ne dam.” Njen glas je bil odločen. ? “Nikomur jih ne dam. Samo moja sta.…

Preberi več