Kupil sem si mini kopalke in nisem več smel sam na plažo

Kopalke za na morje gredo vsako leto skozi isto rutino – potrebujem jih tri tedne v letu, potem jih nekam shranim za eno leto in se z njimi ne ukvarjam do tistega večera naslednjega poletja, tik pred odhodom na morje. Ker sem redoljuben, kolikor mi žena in otroci to še dopustijo, najdem kopalke v istem predalu kot zmeraj in jih brez veliko razmišljanja, kaj šele inšpekcijskega pregleda, zabrišem v potovalko. Tudi letos sem naredil tako, zabrisal dvoje najljubših kopalk v torbo in po nekaj dneh morja ostal brez obeh.

Na prvih, naj počivajo v miru, sem že drugi dan dopusta opazil, da je material na riti in okrog rodil tanjši kot drugod.

Tako tanek, da se je že videlo skozi. In elastika je malo popustila. Nekaj zaradi tega, ker sem shujšal od prejšnjega dopusta, nekaj zaradi bruto let, ki so jih preživele z mano. Mislim, da sem jih kupil 2006, ko so bile v modi malo daljše oprijete boksarce. Vmes sem tudi izgubil v kopalkah napeljano vrvico. Dobra stran teh kopalk je bila, da sem se lahko sprehajal po nudistični plaži in bil obravnavan kot nagec, slaba stran je bila ta, da mi jih je pri vsakem skoku na glavo potegnilo z riti. Zato sem z njimi skakal samo bombico.

Novejšim SPEEDO kopalkam je popustil stranski šiv in se mi je videlo desno bedro. Kopalke so bile kupljene skoraj v tem desetletju, zato sem bil nemalo začuden, da šivi takšne blagovne znamke vzdržijo samo devet sezon. A vrvica je bila še napeljana in elastika je opravljala svojo nalogo. Nosil sem jih za skoke na glavo in namakanje v morju od pasu navzgor.

Ni trajalo dolgo, da so mojemu sinjemu galebčku popustili živčki.
“Kesar, greva v trgovino po nove kopalke, moj moški ne more hoditi tak po plaži, kaj bodo pa ljudje rekli o meni!”

Žena je imela prav. Še kak centimeter šiva bi popustil, pa bi edini na plaži nosil kopalke z razporki na strani. Tega si nisem smel dovoliti. Oziroma, če želim biti korekten, moja najdražja si tega ni smela dovoliti.

Adidas je bila trgovina, ki se je šopirila sredi enega od šibeniških trgovskih centrov. Lepotica se je ustavila pred vhodom v trgovino in z glavo pokazala proti blagajni.

“Čop, čop, suhec,” me je poslala v boj med police, “kupi si nove kopalke, zaslužiš si, kot si to zaslužijo vsi ostali, ki so ob tebi na plaži. Predvsem jaz.”

S sklonjeno glavo sem vstopil v trgovino. Ozrl sem se naokrog. Nikjer ni bilo nikogar. Edino mlada, urejena blagajničarka se je pogovarjala s svojo mlado, urejeno prijateljico. Super, sem si mislil, ravno takšni dve komentatorki potrebuje starec v lovu za lepimi modernimi kopalkami. Stopil sem do njiju.

“Izvinite, tražim kupači za sebe, samo donji dio,” sem se poskusil pošaliti. Ni mi uspelo. Punci sta ostali hladni. Ta druga se je celo obrnila vstran. Pogledal sem ženo, ki je stala pred vrati kot paznica zapora. Kot bi se bala, da bi pobegnil od tam. Vzpodbujajoče je dvignila palec. Pojdi nazaj v boj, žrebec moj, si je verjetno mislila.
Blagajničarka je z roko pokazala na eno stojalo.
“Tamo,” je bilo vse, kar je uspela izustiti. S prijateljico sta nadaljevali svoj pogovor in pozabili name.

Stopil sem k stojalu, torej palici, dolgi pol metra, na kateri je bilo obešenih nekaj črnih bednih kopalk, ene črne boksarce kopalke in … ene svetlomodre mini kopalkice. Tiste, ki jih ne bi oblekel za nič na svetu.

Tiste, ki komaj in zelo na tesno pokrijejo spredaj in prav tako komaj in zelo na tesno pokrijejo večino riti. Ne cele riti, večino riti. Takšen kroj, kot ga nosi Michael Phelps na tekmovanjih. Hitro sem odmaknil pogled od tam.

V roke sem vzel črne boksarce kopalke, se obrnil k moji prečudoviti ženki, ki je še zmerom stala nekaj vstan od mene na vhodu v trgovino in jih zmagoslavno dvignil v zrak. Odkimala je z glavo. Ni bilo dovolj dobro.
“Takšne že imaš, daj nekaj boljšega izberi,” se je zadrla čez celo trgovino.
Nisem vedel, kako naj ji povem, da ni nobene izbire.
“In ne vračaj se brez kopalk,” sem še slišal od daleč.

Ne bom, srce moje, delfinček moj elegantni, ribica moja zlata. Boksarce sem položil nazaj na stojalo. Na njem so visele samo še bedne črne kopalke in tiste pregrešne svetlomodre mini gačice. Nisem imel več izbire. V roke sem vzel svetlomodre mini kopalkice.

Blagajničarka in njena prijateljica, ki sta me še pred tem ignorirali, sta naenkrat utihnili in obrnili glavo proti meni. V njunih očeh sem videl grozo in zanikanje.

Nevede sta odkimavali z glavo. To ni za stare prdce, se mi je zdelo, da sta si mislili. Vsaj jaz sem si to mislil. Počasi sem dvignil roko, v kateri sem držal svetlomoder košček sintetike.

Žena je dvignila pogled, stegnila vrat navzgor in naprej in od začudenja odprla usta. Nekaj trenutkov kasneje se ji je čez obraz razlezel največji možni nasmešek, v zrak je dvignila oba palca in zakričala čez trgovino:
“Kesar, to je en sam seks! Kupi! Noooro!”

Osramočen sem stopil do blagajne in na pult položil robo. Blagajničarka je še zmerom odkimavala z glavo, njena prijateljica se je vmes poslovila z besedami “ja ovo više ne mogu gledati”. Potegnil sem kartico, pograbil kopalke in odkorakal iz trgovine. Žena, ki je naenkrat postala najprijaznejša punca na svetu, me je objela, na divje poljubila in med poljubom izdahnila “Takoj, ko prideva v hiško, greva na plažo.”

Stal sem pred ogledalom v mobilni hiški. Na sebi sem imel miniaturne kopalke svetlomodre barve. Komaj sem jih spravil nase.

Mošnjiček je bil ravno prav velik, da nič ni gledalo ven in ravno prav majhen, da je poudarjalo vsako podrobnost, ki se je skrivala v njem.

“Ne grem tak na plažo,” sem skoraj v joku potarnal ženi nad svojo usodo, “poglej me, zgledam, kot bi želel biti najstnik, pa poglej te noge!”

Res, z nogami sem imel kar jebo. Tistih nekaj dni na morju je bilo dovolj, da sem dobil v noge barvo. Ampak samo do tja, do koder so segale boksarce. Zdaj, ko sem imel na sebi najboljši približek tangic, se je pod njimi, okrog obeh beder, vil trak bele kože, kateri zadnjih deset let ni videl sonca.
“Pa kdo bo to gledal,” me je prepričevala kraljična mojega življenja, “ljudje bodo buljili v tvojo vrečko spredaj, je več za videti kot ta kos bele kože.”

Nisem imel kaj. Lutkica me je prijela za roko in kot neposlušnega smrkavca odpeljala na plažo. Ob meni je hodila, kot bi me ravnokar ustvarila iz nič. Kot bi še nekaj minut nazaj bil nevreden vsega, zdaj sem pa središče dogajanja. Prišla sva do plaže in obstala. Želel sem v vodo. “Ne še,” me je prosila, “naj si te ogledajo.” Nisem mogel verjeti. Do mene se je obnašala kot mi moški do svojih bejb, ko smo želeli biti videni z njimi. Tako se ne bom dal. Stopil sem proti morju in se zagnal na glavo. Kopalk mi ni potegnilo z riti. Izpeljal sem nekaj zamahov in se dokaj hitro odpravil ven proti ženi, ki me je čakala z brisačo in me z njo ovila okrog bokov takoj, ko sem bil dovolj blizu.

“Kaj pa delaš?”
“Ene mlade punce so te tukaj preveč gledale.”
“Ja in?”
“Kesar, bi ti rad bil mrtev? Te kopalke so zame, da se naslajam, ne za druge.”

Zvečer isti dan se nikomur ni dalo na plažo. Začutil sem svojo priložnost, da preverim, če me mlade punce res gledajo v teh kopalkah.

Previdno sem se oblekel v kupače gačice in se potihoma splazil iz mobilne hiške. Tekel sem na plažo. Tam sem obstal in se ravno namenil elegantno šopiriti in peteliniti po plaži, ko sem za seboj slišal znan glas, ki je klical čez celo plažo:
“Kesar, možek moj, oh, my husband, moj muž, čekaj me, hold, hold … tvoja ženka tukaj!”

Pritekla je do mene in me objela.
“Kaj počneš tukaj?” sem na pol obupan vprašal.
“Sem ti rekla, da te ne pustim samega. Sem morala v več jezikih povedati, da si moj mož, a ti veš, kako je to naporno. Da se s temi kopalkami nikoli več ne spraviš na plažo brez mene, jasno?”

Objel sem svojo lepotico in jo močno stisnil k sebi. Mimo naju so se sprehajala dekleta, prav tako oblečena v mini kopalkice, jaz pa sem imel oči samo za mojo srnico. Nisem si upal pogledati drugam. Lahko bi jih resno fasal.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več