Kontrolirano zaljubljena

V prijetnem večeru sva se pred dnevi z najdražjo sprehajala po deževni Ljubljani.
“Glej,” se je od mrazu stresla moja lepotica in z gibom glave pokazala proti Prešernovem spomeniku, “ta je skoraj ziher turistka, ko ima obute flip-flope.”
Obrnil sem se v smeri namiga.
Tam je na stopnicah pod spomenikom sedela ženica.
Tudi sam sem bil mnenja, da je skoraj ziher turistka. Pa ne zaradi obutih flip-flopov. Ženica je bila namreč Japonka. S fotoaparatom okrog vratu in zemljevidom v roki.

Že mesec dni sem na kontrolirani prehrani. Ne lovim nižjih kilogramov. Lovim boljše počutje in več mišic na nogah zaradi boljšega odriva na odbojki. Zato sva se z najdražjo pred dnevi sprehajala po Ljubljani. Ne zaradi sprehoda. Zaradi stopnic do stanovanja. 76 jih je in lahko preskakujem po dve stopnici pri polni hitrosti. Moji polni hitrosti. Zato sem se tudi javil, da najprej odnesem smeti, pridem nazaj gor in greva potem na sprehod. In na kavo.

Na poti do kavarne, kjer sva želela spiti najino zadnjo kavo pred vikendom, naju je ulovil dež. Na srečo mi je draga pred odhodom v roke potisnila dežnik. Velik in rdeč. Ženski dežnik. Nekaj let nazaj ga ne bi nosil. Kvaril bi mojo podobo samozavestnega moškega. Pljučnica gor ali dol.
Mimo naju se je počasi sprehodil starejši par. Gospod, z leti blizu 80, je imel pri sebi dva dežnika. Enega je z desno roko odprtega držal nad gospo, drugega je imel za ročaj obešenega čez levo roko.
Najdražja me je pobožala po roki in pokazala na gospoda in gospo.
“Vidiš,” je rekla, “Gospod ima dva dežnika, je zelo samozavesten in ve, kaj pomeni biti gentleman.”
Ziher ja. Meni sta bolj zgledala kot par, ki se na vsakem sprehodu skrega. Pa da lahko gospa dobi svoj dežnik, ko odropota svojo pot.

Po mesecu dni kontrolirane prehrane sva se z najdražjo pred dnevi odpravila na kavo. Nehote sva pristala … v slaščičarni. Samo na en način sva se lahko prebila čez naročen kratek espresso. Sedla sva si nasproti, se prijela za roke, staknila skupaj nosova in si gledala v oči. Ko sva spila, sva vstala in prvič odmaknila pogled drug od drugega. Gospa pri mizi zraven najine se nama je nasmehnila. “Lepo, da sta tako zaljubljena,” je rekla. Nasmehnila sva se ji nazaj in stekla na ulico. Gospa je namreč pridno tolkla sočno prekmursko gibanico.

Zaupaj mi svoj email in prejmi nove zgodbe v svoj nabiralnik. Prijavi se tukaj.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zakaj nikoli več ne bom uporabljal lučke na telefonu

Velikokrat si pri pisanju zgodb privoščim kanček pisateljske svobode, ki v nekaterih odtenkih odstopa od resničnih dogodkov. Svoje utrujeno vzpenjanje po stopnicah rad opišem kot “podvig neukrotljivega leva, ki odvihra v tretje nadstropje”. Ali ko žena stopi v spalnico in sede na posteljo. V mojem svetu se to bere kot “srnica, ki je elegantno smuknila…

Preberi več

Moški z mehkimi stopali

Dolgi prazniki so za nami. Zredil sem se za en kilogramček. Polovička tega kilogramčka se je naselila pred trebušnimi mišicami, da jih obrani pred mrazom, druga polovička se je razdelila še enkrat na pol in se obesila pod oči, vsaka pod svojo. Držal sem obljubo, ki sem jo dal najmlajšima. Med prihodom Božička nisem šel…

Preberi več

V pričakovanju božičnega večera

Leto mirno, a v svoji nameri odločno, stopa proti svojem koncu. Utrujeno, vendar radostno, polno veselja praznuje svoj konec in z ognjemetom, ki ga ne vidi, kajti njegov čas bo takrat potekel, nazdravi letu, ki prihaja. Otroci rastejo. Nova znanja, nove izkušnje jim na široko odpirajo oči. Najbolj takrat, ko pričakujejo darila, ki jih prinese…

Preberi več