Konec

Odločitev ni enostavna, je pa prava.
Danes zaključujem poglavje pisanja kratkih zgodb.
Petnajst (15!) let je dovolj, da lahko potegnem črto, se ozrem nazaj, prikimam in krenem v nov izziv.

Prvi razlog?

Rad bi imel nedeljo zase. Rad bi delal okrog hiše na Rakitni. Rad bi se sprehajal okrog hiše. Če nič drugega, rad bi ležal na travi in gledal v nebo. Brez vsakršnih obveznosti. Pisanje mi vzame kar nekaj ur dela. Vsako nedeljo. Ali soboto, če sem bolj priden. Takrat nimam ne nedelje ne sobote zase. Bolj sem “priden”, manj časa imam zase.

Nedelje mi tudi sicer niso usojene. Skoraj deset let sem vsako nedeljo ob sedmih zjutraj stal na tenis placu v Savinjski dolini, ne glede na to, kje sem se večer prej nahajal. Ali se vozil na Štajersko. Ali na morje in iz morja.

Enostavno rad bi imel nedeljo zase.

Drugi razlog?

Rad bi napisal knjigo. Konkretno, pravo, jebeno dobro knjigo. Rad bi na papir spravil idejo, ki jo imam v glavi. A pisati knjigo je čisto druga zver kot pisati blog. Ne zmorem biti na obeh bregovih. Knjiga zahteva drugačno miselnost, drugačen pristop. Drugačno osredotočenost.

Enostavno rad bi napisal knjigo.

Hvala vsem vam, da ste me brali, moje zgodbe delili, se ob njih smejali. Hvala vsem, ki ste mi pisali, da sem vam polepšal večer. Hvala vsem ženam in puncam, da ste moje zgodbe brale na glas svojim možem in fantom. Večno vam bom hvaležen za podporo.

To je to.
Vidimo se v naslednji bitki.
Do takrat si pa vzemite nedeljo zase. In napišite kakšno knjigo. Ali se enostavno uležite na travo in glejte v nebo. Neskončno modro nebo.

Kamenko

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Nisem vedel

Sedim na kavču, prijetno utrujen, s kozarcem viskija v roki. Nekaj ur nazaj sva z najdražjo in obema čebelama vedrili na pikniku pod klobuki revije Zvezde, tiste revije, ki naju je z mojo najsvetlejšo zvezdo določila za starša v pričakovanju in s tem v najino življenje vnesla svojstven koktejl nelagodnosti in zabave. Ne vem, koliko…

Preberi več

Žena in varnostnik

V odraslem družinskem krogu smo sedeli na terasi v senci lokalne gostilne v Brestanici pri Krškem. Štirje za mizo smo bili namenjeni v Zagreb na rock koncert. Kot se za klene Slovence in za poslovenjene klene Bosance spodobi, smo na mizo vrgli vsak svojo vstopnico in primerjali, kdo je dobil boljše sedeže. Od nakupa vstopnic…

Preberi več

Zapisano v zvezdah – postal bom očka

“Stari! Čestitam! Noro! Nisem vedel! Kdaj častiš?” Klic me je ujel popolnoma nepripravljenega. Znanec, s katerim se ne vidiva pogosto ali sploh, mi je sporočil to presenetljivo, a vseeno, če sem iskren do sebe, veselo novico. “Kako pa veš?” mi ni dalo miru, pa sem pač vprašal. Do sedaj sem mislil, da bom jaz ta,…

Preberi več