Kako sva se z ženo lotila varčevanja

Pričetek januarja ima zadnja leta posebno mesto v mojem srcu. In glavi. Zgodaj zjutraj drugega dne novega leta se običajno spravim na tehtnico. Pred tem poskrbim, da iz sebe odvržem čim več teže – oddelam majhno in veliko potrebo, obrijem vse, kar se da obriti, si postrižem vseh dvajset nohtov, obrišem maslo iz ušes, pihnem iz nosu, pljuvam, dokler lahko, sčetkam zobe z interdentalno in se spravim do konca. Jebiga, vsak gram šteje.
A običajno ne pomaga. Stopim dol iz tehtnice, si primem odvečno kožo okrog pasu in si obljubim, da bom od sedaj naprej imel na sebi le mišice. To obljubo obnavljam vsakega drugega januarja približno zadnjih dvajset let.

Drugi dan novega leta, ko so na mizi ležale še neplačane položnice za december, sva si z najdražjo prav tako obljubila, da bova pa v novem letu res varčevala. Dogovorila sva se, da si bova omislila pločevinko, v katero bova vsak konec meseca dala na stran, kar nama ostane. Ker nama na koncu meseca običajno nič ne ostane, sva se dogovorila, da si vsak drug mesec ne bova kupila ničesar, kar ne bi bilo življenjsko nujnega. In začela bova kar v januarju. Segla sva si v roke, se objela, se slekla in obljubo ovekovečila … no, nisva, ker sem se ta dan že tehtal.

Četrtega januarja nama je crknil pralni stroj. Napaka F17. Nekaj je delal, potem ni delal. Ko je prišel prijatelj serviser, je delal. Ko je odšel, je nehal delati. Stroj, ne prijatelj. Prijatelj nama je svetoval, da poskusiva pri prijatelju vodovodarju. Prijatelj vodovodar je zamenjal ventile, priključek v zidu in očistil cevi. Predlagal nama je novo vodovodno pipo, ker nama je skoznjo prenehala teči topla voda.

Sedmega januarja nama je crknil wc kotliček.
Osmega januarja je moji srnici crknila Sonicare zobna ščetka.
Enajstega januarja sem moral nujno k prijatelju fizioterapevtu, ker mi je zaštekal vrat.

Dvanajsega januarja sva z lepotico sklicala krizni sestanek. Ugotovila sva, da so nama stvari šle narobe odkar sva si zaobljubila, da bova varčevala. Ker sva odrasla in ne verjameva v jinxanje, sva se strinjala, da bi se to lahko zgodilo komurkoli in da ni povezano z najinim dogovorom glede varčevanja.

Trinajstega januarja nama je na avtu prebilo desni izpušni lonec. Peljala sva ga na AMZS.
Istega dne so na AMZS odkrili, da že dva meseca nimava registriranega avta, sva pozabila, ker se nama datumi registracije in zavarovanja ne ujemajo.
Na AMZS so nama zagotovili, da je levi izpušni lonec v redu in da bo držal vsaj še eno leto.

Petnajstega januarja je spet crknil pralni stroj.
Osemnajstega januarja so na avtu zasvetile lučke, ki ne bi smele svetiti. In zazvenelo je podobno, kot takrat, ko je odneslo desni izpušni lonec. Na servisu so me potolažili. Levi izpušni lonec je v redu. Motor žal ni.

Dvandvajetega januarja sva z ženo sklicala drugi krizni sestanek. Ugotovila sva, da pa mogoče le nisva tako odrasla in da naju je odločitev o varčevanju uročila. Nasmehnila sva se, se objela in se slekla. Žena se je slekla. Jaz sem se ji opravičil. Zjutraj sem se ponovno tehtal.

Štiriindvajstega januarja sem se odločil razstaviti omaro iz dnevne sobe. Obe bateriji vrtalnega stroja, glavna in rezervna, sta istočasno izdihnili.
Petindvajsetega januarja mi je ponovno zaskočil vrat.

Enaintridesetega januarja sem računalnik polil z vodo. Računalnik je prenehal delovati.

Prvega februarja sva sklicala tretji krizni sestanek. Pogledala sva bilanco prvega meseca. Ugotovila sva, da sva januar zaključila z globokim minusom. Soglasno sva se strinjala, da januar ni bil pravi mesec za varčevanje. Prav tako sva soglasno glasovala, da bo prvi mesec za varčevanje – februar. Segla sva si v roke. Žena me je vprašala, če sem se zjutraj tehtal. Začudil sem se nad njenim vprašanjem. Saj vendar ve, da se od novega leta tehtam vsako jutro.

Odpravila sva se v Leclerc po hrano. Na vhodu v trgovino je stala izložba Philips in noter 43″ televizor za 300 evrov. Ravno tak, ki sva ga nameravala kupiti februarja z denarjem, ki bi ga prihranila v januarju. Skomignila sva z rameni. Odločila sva se, da bova sledila prvotnemu načrtu. Naslednji mesec varčevanja bo marec. Pločevinke še nimava.

Photo by Fabian Blank on Unsplash

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca. Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo. “Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze. “Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot. “Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi…

Preberi več

Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?” “Imam.” “Imaš kuli?” “Nimam.” “Ga imava kje v torbi?” “Ne.” “Imaš kakšnega v svoji torbici?” Tišina. “Alenka?” Zardela je. “Imam, pa ne dam.” “Kulija ne daš?” “Nimam kulija, imam črn…a flomastra.” “Dva flomastra?” “Da.” “Daj enega za križanko.” “Ne dam.” Njen glas je bil odločen. ? “Nikomur jih ne dam. Samo moja sta.…

Preberi več

Gibonni

Moja žena obožuje ličila. Predvsem jih zna uporabljati. In uporablja jih zmerom. Nase jih nanese tudi, če gre samo v lokalno trgovino na Rakitni. “Nikoli ne veš,” je njen priljubljen stavek, ki napeljuje na to, da lahko kjerkoli, kadarkoli sreča koga, za katerega želi biti lepa in samozavestna. Najsi bo to prodajalka ali njena bivša…

Preberi več