Kako sem “prelisičil” varnostnike in na koncert prinesel nahrbtnik

Varnostnik na vhodnih vratih je bil neizprosen. Na šov, na katerega sem več kot pol leta čakal s slino okrog ust, nisem smem vnesti svojega nahrbtnika. Pa sem že v trenutku, ko sem zapustil hotelsko sobo, vedel, da sem zajebal. In nisem šel prvič na tako velik šov. Kvečjemu obratno, zadnjih 20 let sem vsako leto obiskal nekaj res velikih koncertov in šovov. A se tokrat pač nisem dal motiti. In sem pred varnostnika stopil z nahrbnikom na hrbtu.

Žena je bila pametnejša od mene. Vse, kar je imela, je stlačila v moje žepe in moj … nahrbtnik, seveda. Zato jo je varnostnik spustil naprej. Mene ni.

“Pa saj je prazen,” sem mu kazal odprto luknjo, v kateri sem imel samo jopič, ki sem ga izvlekel ven, da mu dokažem, da nimam nič noter. Kozmetiko in vse ostale drobnarije sem zlahka spravil v žep, zato mi okrog tega ni težil.
“Ne gre,” me je vljudno, a neizprosno odbil od nadaljnjega poskusa, ter pokazal nekam za moj hrbet. “Preverite, če ga lahko kje pustite, tukaj ga ne morete.”

Z lepotico sva se spogledala. Skomignil sem z rameni. Vedel sem, da nahrbtnika ne bom dal v čuvanje nikomur samo na lepo besedo. Stal je malo premoženje, je vodoodporen in noro praktičen. In do pričetka šova je bilo samo še 50 minut.

Stopil sem iz vrste in se razgledal po trgu. Desettisoče ljudi je stalo na prostem, ki so ali čakali na svoj dogodek, da se prične ali se družili med sabo. Ogromno trgovin in barov. Ogromna metro postaja. Kino. Nogometni stadion. Varnostniki na vhodu nogometnega stadiona. Mlajši in prijaznejši. Stopil sem do enega.

“Živijo,” sem zacvrčal.
Tip se mi je nasmehnil in prikimal, kao “vprašaj, ampak mislim, da vem, kaj bi rad”.
“Veste, grem tja noter na en šov, pa imam s sabo ta lep nahrbtnik,” sem mu torbo pomolil pod nos, “in iščem trezor ali karkoli, da ga shranim do konca koncerta.”
Varnostnik me je prijazno poslušal do konca in pokazal na trgovine in kafiče okrog naju.
“Poskusite tam. Mi vam ne smemo vzeti nahrbtnika. Mogoče vam bodo tam pomagali.”

Zavrnitev ni bolela, ker sem vedel, da ne bo šlo, na koncu koncev sem stal pred stadionom enega bolj znanih nogometnih klubov v Evropi. Nekega pametnega nasveta pa tudi nisem dobil. Odpravil sem se do ogromnega Decathlona, ki se je držal stadiona. Nisem niti vprašal, če lahko pri njih pustim svoj nahrbtnik. Dovolj je bilo, da sem pogledal na odpiralni čas. Trgovina bo zaprta, ko bo konec mojega koncerta.

Decathlona se je držal en manjši hotel. Srce mi je zaigralo. Še 30 minut do pričetka šova in potreboval sem nekaj sreče. Skoraj tekel sem proti vhodu hotela. Ravno sem se želel zavihteti skozi vrata, ko sem sredi njih opazil velik list, na katerem je pisalo: Pri nas lahko prtljago pustijo samo gostje hotela!

25 minut do pričetka koncerta sem uletel v metro. Pred zunanjimi blagajnami je bil parkiran črn kombi specialnih enot tamkajšnje policije. Pet specialcev je stalo okoli kombija. V roki so držali brzostelke. Nisem kaj dosti razmišljal, moj koncert je bil pomembnejši. Stopil sem do enega, pa so bili hitro trije okrog mene in me obkolili.

“Hej, fantje,” sem čim bolj skulirano želel izvesti akcijo. Nihče mi ni odzdravil.
“A veste mogoče, če je kje kak trezor, imam nahrbtnik,” sem ga snel iz hrbta in specialcem so okamenela lica. Stopili so mi čisto blizu, “pa bi ga rad dal v trezor, če mi pomagate povedati, če je kje tukaj naokrog.”
Odgovor je bil kratek in odsekan. Ne vedo in ne morejo mi pomagati. Panika me je počasi začela grabiti za vrat. Obračal sem se okrog svoje osi in iskal upanje. Nekaj. Karkoli. Nočem izgubiti nahrbtnika!
Zagledal sem majhno trgovinico. Skočil sem not in se pognal do prvega prostega prodajalca, ki je v tistem ternutko ravno stopil za pult s kruhom.
“Gospod,” sem zadihan pričel razlagati, “imam nahrbtnik, prosim …” Prodajalec me je ustavil s kratko kretnjo roke.
“Ne morem. Vem. Nahrbtnik. Pred kratkim so uvedli, da nikamor več ne morete nesti ne nahrbtnika ne torbice, nič. Žal mi je.”

Stal sem sredi trgovine, pod mojimi nogami se je odpirala luknja. Izgubil bom nahrbtnik. To je nemogoče. Rabim ga. Moj je. Ne želim. Nočem …

Opotekel sem se proti izhodu iz trgovine, mimo zelenjave do blagajne … ko mi je kot strela iz jasnega prikovalo noge na tla. Stal sem pred prazno samopostrežno blagajno, ob katerih so visele nakupovalne vreče. Srce mi je bilo kot noro. Moral sem poskusiti. Ideja je ludilo, ampak nisem več imel kaj izgubiti. In do pričetka šova je bilo še 15 minut!

Skočil sem do hladilnika z vodo in na divje zgrabil tri plastenke. Tega ne bom smel nesti noter. To mi bodo odvzeli. To hočem. Skočil sem do blagajne, kupil vode in jih dal v nakupovalno vrečko. Tekel sem iz trgovine in se nekaj metrov pred specialci ustavil ob prazni klopi. Iz ramen sem snel nahrbtnik, dal iz njega jopič in nahrbtnik z vsemi močmi zvil v majhen rolo. Položil sem ga v vrečko. Nanj sem položil v rolo zvit jopič. In na jopič tri plastenke vode. Oddivjal sem do dvorane. 10 minut do koncerta. Stopil sem v vrsto, ki se je vila do varnostnikov.

“Kaj imate noter,” me je vprašal varnostnik.
“Vode in osebne stvari za obleči,” sem mu odgovoril in se mu nasmehnil. Zraven sem skoraj bruhnil od nervoze.
“Vod ne smete nesti noter, vrzite jih vstran,” mi je zaukazal.
Prikimal sem in pred njegovimi očmi vode vrgel v smetnjak.
Spustil me je naprej. Čakal me je še “letališki” pregled, skozi rentgen in ponovno čez razgovor z naslednjim varnostnikom. Žena, s katero sva se v tistem trenutku zagledala, mi je pomahala. Nasmehnil sem se ji. In spet skoraj bruhnil.

“Izpraznite vrečo,” je z glavo pokazal na vrečko, ki je bila skoraj okrogla od robe, ki je bila not stlačena.
Iz vrečke sem izvlekel jopič in nato v rolo zvit nahrbtnik.
“Prazen je,” sem mu hitro rekel in pokazal na prejšnjega varnostnika, “mi je rekel vaš kolega, da naj dam nahrbtnik v vrečko, da bom lahko vstopil z vrečko.”
Komaj sem dihal. Varnostnik je pretipal nahrbnik in odprl velik zunanji sprednji žep. Iz njega je potegnil vizitke in lekadol. Skomignil sem z rameni.
“V redu je,” je končno rekel in me spustil naprej. Z mojo srčico sva se objela. Ni verjela, da me bo še kdaj videla.
“A veš,” je hitela razlagati, “preprečila sem teroristični napad!”
“Kaj si?”
“Preprečila teroristični napad. Pred tabo je bil en tip s ful veliko vrečo, pa so ga varnostniki spregledali in sem jih opozorila nanj, so ga ven odpeljali.” Bila je ponosna, moja kraljica. Zaradi nje so moškega z vrečko odpeljali iz dvorane. Znoj se mi je pričel nabirati na vratu. Jebemti. Tudi jaz sem bil moški z vrečko. Kaj, če bi zaradi nje tudi mene odpeljali iz dvorane?
Ampak, ok. Moj nahrbtnik je bil prazen, verjetno ne bi bilo tako hudo.

Do sedežev sva prišla nekaj minut pred pričetkom. Usedel sem se. Iz vrečke sem potegnil nahrbtnik. Iz žepa jakne sem pobral drobnarije, odprl manjši sprednji žep na nahrbtniku in drobnarije vsul vanj. V tistem trenutku mi je zastalo srce. Moji prsti so se dotaknili nečesa hladnega, kovinskega. Pogledal sem naokoli, globoko vdihnil in počasi potegnil ven roko. Zaprl sem zadrgo. Do konca. Nahrbtnik sem ponovno zrolal in ga potisnil v vrečko. Drugi varnostnik je pozabil pregledati ta žep. Če bi ga, bi v njem našel velik švicarski nož.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Eno darilo še nikoli ni bilo dovolj

Čudovita ženka se je sredi dnevne sobe nenadoma obrnila k meni, se zmagovalno nasmehnila, dvignila roke visoko v zrak in zaklicala: “Imam idejo za darilo!” Prekrižal sem se, kot se ateist prekriža vsakič, ko ve, da jih bo fasal, in se poskusil umakniti in zakleniti v kopalnico. Ni mi uspelo. Kot blisk se je pojavila…

Preberi več

Seksi je končni cilj. Žena je edini član komisije.

Spomnim se najinih začetkov. Ljubezen mojega življenja me je gledala kot malega boga. Zmerom in povsod. “Kako seksi si, ko se sprehajaš.” “Kako seksi si, ko ješ.” “Kako seksi si, ko se smejiš.” “Kako seksi si, ko si pravi moški, ne pa tisti brez dlak po telesu.” Stisnila se je k mojemu obrazu, vdihnila in…

Preberi več

In potem se mož vrne s službenega potovanja

Na hišo je legel spokojni mir. Otroci so zaspali. Žena ni zaspala. Bila sta izpolnjena oba pogoja, da bi se med mano in mojo lepotico zgodila strastna ljubezen. Večer prej sva namreč oba zatajila na celi črti. Najdražja je zaspala, preden sem pozno ponoči prišel iz treninga odbojke. Mene pač ni bilo doma, da bi…

Preberi več