Jutri je najin dan

Sediva na terasi čudovite hiše na prelepi Rakitni. Večerni veter mi mršči lase, pa malo tudi pretiravam, ker na glavi nimam kaj dosti za mrščit razen čela. Najlepša žena na svetu stoji ob meni in kriči na ves glas. Zlovešča vešča se je dvakrat zaletela vanjo. Na terasi imamo luč, ki žal privablja insekte. Moreš mislit. Žena se insektov boji. Moreš misliti drugič. Lahko bi postavil komarnike okrog terase. Nisem jih. Nisem mogel misliti na vse, ko sem gradil hišo.

Jutri bo nov dan in midva bova na poti v Split. Dan kasneje s trajektom v Velo Luko v hotel Korkyra. Čaka naju najin prvi dopust letos. Ko napišem najin prvi dopust, mislim samo najin, brez motilnih funkcij v starosti devet, deset, sedemnajst in osemnajst let. Saj ne, da otrok ne marava. Au contraire, bi rekel Del Boy. Obožujeva jih. Zato jima privoščiva teden oddiha od staršev. Naju staršev. Glede na to, da sva ločena, so obsojeni na druga dva starša. Jebiga. Nisem mogel misliti na vse, ko sem se ločeval.

Popoldan sva kupila svinjski hrbet za dunajce. Sem vprašal mesarja, ki je ravnokar ob meni pospravljal police, kakšna je razlika med dunajcem stegnom in dunajcem hrbtom, pa me je pogledal kot svinja v nova vrata in samo skomignil z rameni. Nazadnje mi je priporočal hrbet. Da je bolj sočen. Verjel sem mu. Doma sem si pripravil sestavine za dunajca. Nisem imel moke. Jebala me glava namrščena. Nisem mogel misliti na vse, ko sem šel v šoping.

Jutri je torej odhod na morje. Srnica je danes dobila nov telefon. Istega kot jaz, ki sem ga dobil prejšnji teden. Mi je star telefon crknil. Ženki je telefon crknil danes. iPhone. Sem izkoristil priložnost in ji ga zamenjal za Android. Vem, prase jedno sem. Sem jo dobil na dobro fotografijo. In na zgodbo o tem, da bo odslej lahko polnila svoj telefon v avtu na mojem polnilcu. Se je počutila bolj povezano z mano. Tako, da je pristala na Huawei P20 Pro, ki ima na domačem zaslonu vgrajen iskalnik Google. Z možnostjo, da iščeš glasovno. Že dvajset minut se v aparat dere “OK Google”. Za ponoret. Nisem mogel misliti na vse, ko sem ji ga kupil.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca. Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo. “Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze. “Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot. “Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi…

Preberi več

Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?” “Imam.” “Imaš kuli?” “Nimam.” “Ga imava kje v torbi?” “Ne.” “Imaš kakšnega v svoji torbici?” Tišina. “Alenka?” Zardela je. “Imam, pa ne dam.” “Kulija ne daš?” “Nimam kulija, imam črn…a flomastra.” “Dva flomastra?” “Da.” “Daj enega za križanko.” “Ne dam.” Njen glas je bil odločen. ? “Nikomur jih ne dam. Samo moja sta.…

Preberi več

Gibonni

Moja žena obožuje ličila. Predvsem jih zna uporabljati. In uporablja jih zmerom. Nase jih nanese tudi, če gre samo v lokalno trgovino na Rakitni. “Nikoli ne veš,” je njen priljubljen stavek, ki napeljuje na to, da lahko kjerkoli, kadarkoli sreča koga, za katerega želi biti lepa in samozavestna. Najsi bo to prodajalka ali njena bivša…

Preberi več