Gibonni

Moja žena obožuje ličila. Predvsem jih zna uporabljati. In uporablja jih zmerom. Nase jih nanese tudi, če gre samo v lokalno trgovino na Rakitni.
“Nikoli ne veš,” je njen priljubljen stavek, ki napeljuje na to, da lahko kjerkoli, kadarkoli sreča koga, za katerega želi biti lepa in samozavestna. Najsi bo to prodajalka ali njena bivša učiteljica iz osnovne šole. Ali kak dober tip.

Včeraj dopoldne sva se odpravila na plažo. V Veli Luki na Korčuli. Bila je urejena ravno prav za na plažo. Opoldne, po nekaj urah kopanja, skakanja v vodo in tuširanja sva se odpravila na kosilo. Pri sebi ni imela ličil, da bi se uredila. Prvič, odkar jo poznam. Sedla sva v restavracijo Pod Bore.
K mizi zraven najine je prisedel Gibonni. Ujel je ženin pogled. Drug drugemu sta se spoštljivo nasmehnila.
Moja lepotica je spustila sočno kletvico in si zaobljubila, da ne bo nikoli več ponovila takšne napake. Sicer pa, kako naj bi vedela? Kakšne so sploh možnosti, da se ob nama pojavi Gibonni? Majhne, bi rekel človek.

Danes dopoldne sva se odpravila na plažo. Ponovila sva rutino in se takoj po kopanju utrujena od sonca zvlekla do iste, prej omenjene, restavracije. Obudila sva spomin na izgubljeno priložnost. Da bi jo Gibonni videl v najlepši izdaji, okusno naličeno, samozavestno.
Z rokami si je popravila skuštrane lase in si jih umaknila iz nenaličenega obraza ter se vrgla na božanske špagete carbonara.
Za konec sva si privoščila čokoladno torto.
Z vodo sva nazdravila na naju, na sva skuštrana otroka v telesu odraslega.
Natakarico sem prosil za račun.
Na teraso je stopil Gibonni. Pogledal je proti najini mizi in se nama prijazno nasmehnil.
Prikimala in nasmehnila sva se nazaj.
Zapustila sva restavracijo.
Moja lepa ženka je preklinjala celo pot do hotela.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca. Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo. “Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze. “Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot. “Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi…

Preberi več

Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?” “Imam.” “Imaš kuli?” “Nimam.” “Ga imava kje v torbi?” “Ne.” “Imaš kakšnega v svoji torbici?” Tišina. “Alenka?” Zardela je. “Imam, pa ne dam.” “Kulija ne daš?” “Nimam kulija, imam črn…a flomastra.” “Dva flomastra?” “Da.” “Daj enega za križanko.” “Ne dam.” Njen glas je bil odločen. ? “Nikomur jih ne dam. Samo moja sta.…

Preberi več

Milijonsko mesto Split

“Nek idu k vragu,” se je nasajal nad stoječim prometom Josip, po poklicu pomorščak, včasih manager hotela, sedaj Uber taksist. Noče govoriti o slednjem. Ga zgleda boli. “Leta in leta hodi v Split vedno več turistov, vse ceste so zabasane, na milijone jih prihrumi, župan pa nič, samo zase skrbi. Vi Slovenci ste to pametno…

Preberi več