Dobila sva nove sosede in nisva mogla verjeti svojim očem

Konec prvega tedna našega dopusta so v sosednji mobilni hiški pakirali za odhod. Nismo jih ravno spoznali, sosede. Gospod je bil ves čas tiho, se je pa zato malo dete od jutra do večera na ves glas drlo, jokalo in hlipalo. Jezik, s katerim so otroka umirjali, je bil podoben tihemu grgranju travarice. Gospa je bila lušna in postavna, enkrat v celem tednu me je pozdravila, potem pa nikoli več. Ne vem, zakaj sem se ji zameril. Prepričan sem bil, da sem se ji nasmehnil in odzdravil nazaj. Zadnjo uro pred odhodom so pred mobilno hiško pripeljali bel avto z nizozemsko registracijo in vanj nametali, kar so imeli s sabo. Tečnega otroka so prvega spakirali v avto, da se ne bi drl. In se res ni. Nekaj minut pred odrivom se je do nas sprehodil gospod in nam ponudil “sladoled i čevape, da ne ide u ništa”. Nizozemci s hrvaškimi koreninami, torej. Ali Hrvati z nizozemskimi plodovi. Ni važno.

Tisti večer sva z mojo zagorelo blondinko sedela na terasi naše kolibe in ugibala, kdo bo prišel namesto njih.

“Nemci bodo, ziher,” je pametovala lastnica najlepših oblin naše družine.
“A kar tako to praviš ali na ziher?”
“Na ziher. Žena bo obilna, mož bo manjši in bolj tih.”
Na skrivaj sem se muzal.
“Imela bosta dve hčerki, ena bo najstnica.”
“Wow, mačka, pa ti si jasnovidka do kosti. Še kaj mogoče?” sem jo špikal in se ob tem dobro zabaval. V moji glavi so namreč naslednje sosede štiri punce na dekliščini, pripravljene na vse avanture tega sveta.
“Seveda,” je nadaljevalo sonce Solarisa, “zraven bodo pripeljali njeno mamo.”

Počasi sem vstal, se pretegnil in ji zaupal moj pogled na nove sosede.
“Ja, seveda, štiri punce, ker mlade punce same hodijo v mobilne hiške, butl!”

Mi je bilo kar žal, da sem ji povedal, kar si mislim. Tudi ona je meni natvezila Nemce s taščo, pa ji nisem sikal nazaj. V tišini sva se odpravila spat.

Naslednji dan smo sedeli pri kosilu. Mimo nas je prikorakal upravnik mobilnih hišk v spremstvu obilnejše gospe mojih let, njene mame in dveh hčera, ena med njima je bila najstnica. Hodili so naravnost proti sosednji mobilni hiški. Vilica mi je padla z rok.
“Evo,” je na glas rekel upravnik, “hier sind wir schon wieder, Ich hoffe dass sie einen angenehmen Urlaub haben.”
“Danke sehr,” je čivknila obilnejša mama in objela svojo mamo.

Z mojo najdražjo sva se spogledala. Alenka se je samo narahlo nasmehnila.
“To še nič ne pomeni,” sem njo prepričeval in sebe tolažil, “mogoče je nemščina edina, ki jo vsi govorijo, pa foter bo ziher brdavs, takšna ženska nima tihega in majhnega moškega.”

Pred mobilno hiško je pripeljal avto z nemško registracijo. Moja lepotica ni črhnila besede. Jaz nisem dihal.

Iz avta je stopil majhen, sključen moški. Na tiho je pozdravil in prikimal. Pozdravila sva nazaj.

Moja sreča je vstala in me od zadaj sedečega objela.
“No, kdo ima zmerom prav, srce?” mi je šepnila na uho in se odpravila v hiško po travarico.

Otroci so medtem pospravili mizo, žena nama je prinesla travarico in kavo. Usedla sva se tako, da sva naravnost gledala sosede, kako nosijo prtljago iz avta na teraso. Ko so izpraznili avto in posledično s kovčki napolnili teraso, je gospa, kasneje smo ugotovili, da je alfa in omega cele družine, odprla ličen kovček, iz njega izvlekla prt in ga dala na mizo na terasi. Moji izbranki je padla čeljust.
“Ne me jebat,” je komaj slišno izdahnila, “prt imajo s sabo!”
Sedel sem ob njej in srebal travarico. Pa kaj, če imajo prt? Jaz imam tri prte doma.

“Kesar, naslednje poletje vzamemo prt s sabo. Piši na seznam! Poglej, kako zaradi prta njihova terasa zgleda domače?”

Pogledal sem njihovo teraso. Prt kot prt. Nič posebnega. In gospa, ki je obilnejša. In se je ravnokar ponovno sklonila in iz istega kovčka potegnila šest mehkih blazin za stole, ki so se barvno ujemali s prtom.
“KESAR!” Prste mi je stisnila do krvi. “Zakaj mi nimamo tega!?”
“Pusti me, ženska, kako naj bi vedel, da zraven stolov ne bo blazin?”
“Oni so očitno vedeli!”

Sumljivo mi je bilo vse skupaj. Nekaj tukaj ni štimalo. Gospa se je sklonila tretjič in iz ene vreče potegnila dve blazini za DVA ležalnika. Moji kraljici so izstopile oči in pričele jokati.

“Alenka, ne me jebat, oni niso prvič tukaj, kako naj bi vedeli, da bodo dobili dva ležalnika in dimenzije za ležalnik,” sem zacvilil v svojo obramb vedoč, da sam tega nisem vprašal našega agenta.
“Ni važno, srce, ni važno, ti samo glej in piši,” je bolj zase kot meni v vednost šepetala moja boljša polovica.

Gospa se je sklonila še nekajkrat. Iz kovčkov in vreč je vlekla posodice za omake, katerih mi seveda nismo imeli, zato nismo kuhali omak.

Pa zložljiv roštilj, ki je pri nas prav tako manjkal. Da ne omenjam veliko metrov vrvi, ki sta jih hčerki napeli okoli terase in ogromnih pregrinjal, ki so jih vrgli čez napete vrvi in s tem pred radovednimi sosedi zaprli pogled na svojo teraso. Gospod je od nekod privlekel mrežo za ležanje, izmerjeno za točno tisti dve drevesi, ki sta bili pri njihovi mobilni hiški, stara mama je skrbela za komarnike in lučke na mizi, na koncu je cela družina okrog terase napeljala novoletne lučke.

Zadovoljni s svojim delom so si čestitali, gospa mama je segla v zadnji kovček in iz njega potegnila pet parov copat. Vsak je vzel svoje, preobuli so se pred vhodom v hiško in vstopili vanjo.

Tisto noč sva ležala vsak na svoji strani postelje in pisala seznam za naslednje leto.

Prišlo je jutro in z njim spoznavanje z novimi sosedi. Bili so nas veseli. Eni normalni smo videti, so nam rekli. Pa hvala bogu, ker niso zmerom imeli te sreče, večina sosedov se sploh ni želela pogovarjati z njimi.
“Kolikokrat ste pa bili tukaj?” sem jih vprašal.
“Letos smo šestič, v isti hiški.”

Z ženo sva se spogledala. “Ni čudno,” mi je zašepetala osvojevalka mojega srca, “da imajo vse to s sabo.”

Od Nemcev smo veliko izvedeli. Na primer to, da je letos Solaris dražji od lani. Da je treba plačati parking. Da je pica izven kampa 40 kun, pica v kampu pa 85 kun. Da prva vrsta do morja stane 210 eur na noč. Njihovo hiško so dobili za 170 eur na noč, tako kot mi svojo. Da ne pridejo več sem, ker si ne morejo privoščiti, so našli v Brodarici, nekaj kilometrov vstran, isto zadevo za 130 eur na noč.

Ta dan smo sedeli pri kosilu. Mimo nas je prikorakala vitka, visoka in dolgonoga svetlolaska z dvema mlajšima hčerama. Postavila se je ob drevo, ki je nekaj metrov vstran od naše hiške. Proti njej je počasi zapeljal temen enoprostorec.

Nisem uspel videti registrske številke, a zadaj na prtljažnih vratih je imel obešene štiri bicikle. Jebemti, Slovenci.

Eno je, da ima hude bicikle zadaj, drugo je, da mu mora žena kazati, kje mora zaviti, da se ne izgubi.

Tablica je bila ljubljanska. Moja edina prava ljubezen je z glavo pokazala proti blondinki.
“Jaz nisem takšna, a ne?”
“Ne, srce, nisi. Ti ne bi šla ven, ti bi to počela iz sovoznikovega sedeža.”

Naključje je hotelo, da smo ob istem času hodili na isto plažo. Njihovi in naši otroci so se pričeli igrati med seboj, pa so se zgleda dobro razumeli, saj je takoj po prvi igri sledilo vprašanje čebel: “A lahko gremo popoldan k njim na obisk?”

Prišel je večer in z ženo sva se odpravila na obisk k rojakom. Zagledala sva njihovo mobilno hiško. Moja ljubljena me je prijela za roko in ustavila.
“Poglej, kako lepe lučke imajo,” je zavzdihnila, “pa ograjo imajo okrog terase, Kesar. Mi je nimamo. Naslednje leto zahtevaj ograjo okrog terase.”

Prikimal sem. Vmes sem ji navrgel, da so verjetno plačali hudiča in pol za takšno hiško. Vsaj 200 eur na noč, pa ni v prvi vrsti do morja. Stopila sva na teraso.

Njihovi stoli niso bili plastični, kot so bili naši. Njihovi so bili leseni in čez je bila napeta svetla mreža. In njihova miza ni bila zlita v en kos plastike, kot je bila naša. Njihova je bila najmanj iz tika ali vsaj iz česa podobnega, kot jih delajo za jahte bogatašev. Njihovo stranišče je bilo prečudovito. Moj angel mi je to povedal, ko jo je pritisnilo in je morala pod nujno tja. Je rekla, da mi še doma nimamo tako lepo. Naj si zapišem.
“Kaj naj si zapišem?”
“Lepši vece za naslednje leto.”
Mož in žena, krasna in prijetna človeka, sta na mizo položila kozarce za vino. Najdražja je iz žepa potegnila telefon in jih fotografirala.
“Boš spisku za naslednje leto priložil fotografijo s pripisom: lepši kozarci.”

Nisem se pritoževal. Še enkrat sem ji omenil, da je to verjetno veliko stalo. Vsaj 190 eur na noč. Nisem imel občutka, da mi je verjela, zato sem stopil v akcijo.

“Koliko sta pa plačala za to nobel hiško?” sem ju vprašal.
“Ne bosta verjela,” sta istočasno čivknila z najširšim nasmehom, “dobila sva jo v akciji. 128 eur na noč.”

Poklapana sva se odpravila nazaj v najino kolibo. Počasi sva se spravila v posteljo, vsak na svojo stran. Moja boginja mi je v roke potisnila seznam za naslednje leto.

“Piši, Kesar,” mi je zapovedala, “piši 120 eur na noč.”
“120? Ampak oni so plačali 128.”
“Piši 120, Kesar. V tej igri morava zmagati. Vse je tekmovanje.”

(naslov tega zapisa je zavestno zajebavanje iz vse bolj pogostih naslovov člankov v stilu “Ni mogel verjeti svojim očem, kaj se mu je zgodilo”)

Photo by Nina Strehl on Unsplash

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Veliko prijateljev, veliko težav

Zazvonil mi je telefon. “Hej,” se je s prikrito nervozo oglasil prijatelj, “zunaj sem, pred tvojo pisarno, pridi na kavo.” Nekaterim osebam ne morem reči ne. Recimo tistim, ki stojijo pred mojo pisarno, skozi steklena vrata gledajo vame in čakajo, da se oglasim na telefon. Pa, če lahko priznam, godi mi, ko se kdo spomni…

Preberi več

Šla sva na koncert Rolling Stones in doživela veliko več

Pol leta nazaj je moja rokerica po srcu pritekla do mene, vsa zasopla in rdeča v obraz in kričala: “Moram jih dobiti, moram jih dobiti!” Umaknil sem se na stran. Alfa samica je bila bojevito razpoložena. Truščoma se je usedla za stol, prijela v roke prenosni računalnik in čas okrog nje je obstal. Nisem slišal,…

Preberi več

Pet nemških stavkov, s katerimi moja žena obvladuje najin odnos

Moja žena, moja multijezikovna inteligentualka, obvlada veliko tujih jezikov, žal večino njih samo do nivoja štirih ali petih stavkov, ki se jih je naučila v svoji rosni mladosti. Edino italijanščina ji škriplje. V tem jeziku zna povedati le ime, priimek in naslov fanta, ki ga je spoznala na morju, ko je še hodila v jugoslovansko…

Preberi več